Pozor, zgaga!
Tole je spisal info. Komentiraj?(1)
Luka Marčetič se je v oddaji Tranzistor (beri dve objavi nazaj) pohvalil, da stane ena epizoda Dneva ljubezni 10 evrov. Seveda gre za navaden PR, ki pa se je v zgodovini že večkrat izkazal za neuporabnega. Zato mi ni povsem jasno, zakaj se je stvari lotil s takšno taktiko. Sem mislil, da mu je kolega Mitja Okorn že razložil, da se takšno početje ne izplača. Naj spomnim, enako taktiko je ubral tudi Okorn s filmom Tu pa tam.
Spomnim se MTV tiskovne konference (ko je prihajal MTV Adria) in je bil Okorn en od ljudi, ki so odgovarjali novinarjem. Okorn je bil takrat predstavljen kot fant, ki iz nič denarja naredi dober film, sam pa je takoj zatem v šali dodal, da mu takšne predstavitve delajo škodo. Seveda je bilo v tej šali kar dosti resnice - če se naokoli hvališ, da snemaš praktično zastonj, potem boš težko postavil pametno ceno, ko bo nekdo želel tvojo storitev.
Luko seveda razumem, tudi nam se je nekoč zdelo kul hvaliti, da zastonj snemamo filme, ki prekašajo big budget teve dolgcajt. Ampak potem so nas začele klicati razne agencije in nam ponujale priložnosti v stilu: “Vi za nas posnamete 5 minutno epizodo na teden, to so štiri epizode na mesec, mi pa vam damo 800 evrov vsak mesec!”
Pomisliš: “Za 20 minut filma na mesec bi morali garati cele dneve. Poleg tega bi bilo treba preurediti strukturo nanizanke in poenostaviti scenarije, da bi zmogli, kar pomeni slabšo kakovost filma. Moralo bi biti več dialoga, ker je dialog najlažje posneti. V enem mesecu bi s samim snemanjem porabili vsaj 200 evrov (pizze, žarnice za luči, podkupnine za pomagače, bencina sploh nisem štel…) kar pomeni 600 evrov ostanka. Deljeno s tremi glavnimi sabljami je to 200 evrov na osebo.
In ko se vprašaš, ali bi za 200 evrov snemal filme vsak dan, več mesecev, si rečeš: “Pa saj to je polovica minimalne plače! No fuckin way!” Takšni momenti utegnejo biti streznilni. Kar naenkrat štiri epizode niso več vredne samo 4 krat 10 evrov. Niti 800 evrov te ne potolaži. Tudi 1.600 ne. Tudi 3.200 ne. Na začetku se sliši mamljivo, ko vržeš številke na list papirja pa hitro vidiš, da si preveč fantaziral.
Jasno je, da lahko svoje delo vrednotiš na več načinov. Lahko šteješ samo denar, ki si ga zapravil. Lahko prišteješ tudi ure, ki so jih porabili vsi sodelujoči. Lahko prišteješ tudi amortizacijo lastne opreme in stroške, ki bi jih imel, če ti ne bi prijatelj zastonj posodil svoje opreme. Lahko prišteješ tudi stroške originalne programske opreme. In nenazadnje lahko odmisliš študentsko finančno matematiko in začneš razmišljati v bruto številkah. Kar stroške produkcije ene spletne epizode brez težav dvigne na 10.000 evrov.
Torej en dan Dneva ljubezni stane 10 evrov, ali pa 10.000 evrov, odvisno od metode vrednotenja stroškov. Medijem in gledalcem se tiči radi dvignejo ob dejstvu, da študentje brez budgeta peljejo scat multimilijonske produkcijske hiše. Ampak vprašanje je, kam pelje takšno no-budget hvaljenje. Se res izplača? Bo enkrat pozvonil stric in rekel: “Hej, vašega čakanja je konec! Vem, da snemate praktično zastonj, ampak tukaj imam vseeno za vas milijon evrov, ki jih lahko porabite kakorkoli želite, samo nadaljujte s svojo mega nanizanko dokler boste živi!” Ali pa se zgodba morda konča malo bolj skromno: frendi se ti nehajo oglašati na telefon, ker si jih že prevečkrat prosil za uslugo. Pa zdaj poskusi posneti epizodo za 10 evrov.
Ves ta lari fari okoli stroškov čisto preveč zasenči glavno poanto - posneti znamo video, ki ga gleda in pričakuje več tisoč gledalcev. In to brez da bi za nami stal big daddy. Če bi Luka želel postati moj osebni heroj, ne bi nasedel voditelju in se pohvalil, da snema epizode po 10 evrov na komad, ampak bi mu odgovoril: “Glej model, nisem prišel sem, da boš zganjal cirkus okoli mojih financ, dobro veš, da naš obstoj ves čas visi na nitki in da je edina stvar, ki nas drži pokonci, naše veselje do ustvarjanja. In ta elan nam lahko zavida marsikateri profič. Nihče nam ob koncu meseca ne da plače za naš trud ne glede na to, kako plehka vprašanja za intervju, pardon, kako dober scenarij za film si izmislimo. Če si me poklical zato, ker si prepoznal talent, za katerega bi ti bilo žal, če bi propadel, potem me hitro predstavi svojemu šefu. Če pa si me sem povabil zato, da se mi bodo vsi čudili, kakšen genij sem, ker za 10 minut filma porabim manj denarja kot tvoj delodajalec, potem oba izgubljava čas. Mimogrede - takšno oddajo, kot jo vodita vidva, bi jaz lahko posnel za 10 evrov.”
Tole je spisal femator. Komentiraj?(3)

Mal za foro bom tole napisal v rahlo pompoznem stilu: vokalni projektil, ki ga izstreljujejo topovi topniške enote Zkotzelo, je zadel najprestižnejšo dance kompliacijo na slovenskih tleh - polkovnica Sash je svoj neustavljivo prodirljiv vokal izstrelila na Beli album 18. Poletno obarvan hit Pozabi na jutri je tako dobil težko pričakovano krono in bo s prihajajočimi sončnimi dnevi dodatno grel še dosti širši krog poslušalcev, kot ga je do zdaj. V ekipi vlada navdušenje nad to izdajo pri največji slovenski založbi - Menart!
Album si lahko kupite na primer tukaj: Beli album 18 na Mimovrste
ps: Seveda pa ob vsej tej pompoznosti ne bomo pozabili, da je viktorja za stransko vlogo v videospotu dobil gospod radiator, pomagala pa mu je dobra prijateljica PVC vrečka, v katero so zaviti kabli, ki visijo s stropa. Ampak če na hitro pogledaš, izgleda bolj kot dodatna luč
Obljubim, da si bomo naslednji spot zastavili malo bolj resno.
Tole je spisal femator. Komentiraj?(4)
Luka Marcetič, eden izmed Jajcev, je gost v oddaji Tranzistor.

Kot opis oddaje majo napisan: “Tranzistor, oddajnik za dijake, študente in brezposelne je nov izdelek mladinskega programa Televizije Slovenija. Serviramo ga vsako soboto ob trinajstih in petnajst minut. Skozi pogovore z gosti vas bodo jezile delikatne družbene tematike, sproščal pa vpogled v spregledane glasbeno kulturne dobrote. Težko prebavljive vsebine bodo razkrajali blago ekscentrični prispevki skrbno odbranih sodelavcev. “.
Voditelja: Siniša Gačić in Miha Šalehar.
Ta drug gost je pa pomoje nažgan!
Tole je spisal glory. Komentiraj?(3)
Samo en človek zna zarezgetat na kitaro. Ta video je v trenutku postal en mojih najljubših ever seen. Ne moreš bit tkole namazan in delat take face, istočasno pa pržigat tok hud komad. Ravno pravi tempo, rušilni bobni, e struna preglašena na d za še bolj brutalno žago, na koncu pa še adijo naslov in sploh tema komada.. Vrhunski video. Ravnokar sem ga pogledal trikrat in takoj ko tole spišem, ga grem pogledat še četrtič. Odlom.
Tole je spisal femator. Komentiraj?(3)
Počasi nam bodo pobrali vse opcije za posebne goste.
Tole je spisal femator. Komentiraj?(2)
Nov slovenski low budget humor! Nooot. Že druga sezona.
Skečev ko dreka.
Prvi skeč, ki so ga posneli in z njim zasloveli. (klikni)
Tole je spisal glory. Komentiraj?
Hehe, pravkar smo dobili res hud komentar od bralca Matica, ki ga bom kar objavil. Ker je res hud. Hud je. Ciničen, resničen, iskren, kisel, skratka hud.
“Ko gledaš Zkotzelo vsak dan se ti zdi to samoumevno. Ko gledaš njihov pejđ in nikoli nič novega pa tega ne poveš prijateljem.”
To je seveda komentar na prejšnji post. Rečem lahko samo: bedno stari. Ko si v osnovni šoli, si ves čas govoriš, da ko boš velik, boš sam svoj šef in boš zjutraj lahko vstal kadar ti bo sedlo. In če se ti ta želja kasneje slučajno uresniči, se lahko zgodi, da boš moral na račun jutranjega vstajanja žrtvovati svoj najljubši hobi.
Razen, če si tak car, da lahko s tem hobijem tudi preživljaš svojo umetniško rit. Zdaj je že čas, da lahko priznamo, da smo to poskusili. Hodili smo od firme do firme, pošiljali prošnje, ponujali oglasni prostor, klicali na vse možne številke, skratka na tisoč in en način smo poskušali privabiti nekaj drobiža, ki bi nam pokril vložen čas.
Rezultat lova za oglaševalci je bil dokaj grenak. Če si poceni filmska sila, se bo tako tudi delalo s tabo. Podjetja dostikrat pričakujejo oglasni prostor praktično zastonj, poleg tega pa se želijo vmešati v zgodbo do te mere, da ustvarjalcu pokvarijo veselje. Še bolj pa bi ga gledalcu. Pač ne razumejo interneta, niso zrasli gor z njim tako kot vi in mi.
Ko je na nas posijala luč spoznanja, da od svoje nanizanke ne bomo mogli živeti, je v kader skočila še diploma in totalno spremenila scenarij. Kar naenkrat smo se vsi trije znašli v službi, ki je za povprečnega slovenskega študenta (8 let na 4 letnem faksu) lahko kar resen šok. V bistvu je nekako tako, kot bi imel izpite ves čas, ne samo 2 meseca v letu. Ni več časa, da bi se ga nabili sredi tedna in šli v KMŠ po inspiracijo. Tudi če si vzamemo frej, bi ta čas raje izkoristili za počitek. Fotr efekt.
Po enem letu pavze ne čutimo več bolečine (finančne in moralne), ki so nam jo zadala snemanja Mesta petelinov. Hočemo posneti novo epizodo. Hočemo posneti video, kratek film, ki si ga bo naš ciljni gledalec pogledal ne 2x, ne 5x, ne 15x, ampak najmanja 50 krat. Hočemo posneti legendaren film, ki ga bo tistih nekaj resnih fanov vzelo za svojega. 100 procentno.
Ampak ta želja žal ne sovpada s trenutno razpoložljivim časom. Janimeja kličem ob osmih zvečer in ga zmotim v službi. Nisem presenečen, ker ga kličem iz službe. Glory ni šel z nami ven že vsaj pol leta. Baje zaradi službe. (Če bi se spomnil več kot 6 mesecev nazaj, bi verjetno ugotovil, da z nami ne žura že vsaj dve leti.) Ta petek smo bili po dolgem času na pijači. Samo mi trije. Lahko vam zagotovim, da sta oba še vedno zabavna modela. In oba še vedno razmišljata o filmu. Še vedno imata ideje.
Ko ima band po dolgem predahu come back, bolje da izda vrhunski album, sicer bo samo še bolj potrdil svojo nedejavnost. Bolje nič, kot slab album. Tudi za nas je pritisk zaradi tega rahlo boleč. Marsikaj bi lahko posneli, ampak po enoletni pavzi bi to izgledalo preveč povprečno. Pavšalno, bi se reklo na kakšnem afterju. In potem se znajdeš pred spoznanjem - če se potrudimo in v “prostem času” posnamemo najboljšo epizodo Mesta petelinov do zdaj, bomo za to morali scati kri. Kar je prijetna dolžnost, ampak vprašanje, ali imamo dovolj krvi.
In vprašanje je tudi, ali je ena epizoda dovolj. Kaj potem? Spet pustiti gledalce lačne eno leto? Tudi ta misel je breme. Zaenkrat se ne mislimo lotiti stvari tako, kot so se je pri DSJ crew. Njihova kontinuiteta ne deluje. 5 minut filma po dveh tednih čakanja ne povzroča potešitve. Takšne zadeve delujejo, če izdaš video dvakrat na teden, kar pa pomeni, da ga moraš posneti v največ treh urah, da se ti splača in da se po treh tednih ne prekuriš.
Čim imaš pavzo, se ves Youtube sprašuje, ali si se ugreznil v zemljo. Kar poglejte si komentarje na Youtube profilu DSJ. Folk ni samo žalosten, zameri jim, da imajo pavzo. (Nekateri slepo verjamejo, da so problem ideje… Časovno gledano so ideje en procent filma.)
Verjetno je zato bolje namesto štirih 5 minutnih filmov posneti 20 minutni film in poskrbeti, da ga bo videlo čim več ljudi. Potem pa imeti zasluženo pavzo. In v tem filmu mora biti nekaj, česar gledalci še niso videli, nekaj, česar še sami nismo videli. Ta film mora biti po domače povedano čisti presežek. Edino v tem primeru bo volk sit in koza cela. Le tako nam na koncu ne bo žal in le tako ne bo žal vsem, ki čakate že več kot eno leto. Tako da - ja, nekaj pritiska je. Pozitivnega in negativnega.
Prihaja pomlad, daljši dnevi, več časa za snemanje zunaj, lepša slika, manj zmrznjenih prstov in manj padcev na ledu. Medtem pripravljamo scenarije in razne podporne ideje, kako dati možnost gledalcem, da nas podprejo. Zadnja možnost za novo kamero, ki je ostala. Ne bomo vam povedali, kdaj bomo snemali. Ne bomo posneli nobenega teaserja. Ne vemo kdaj, letos, drugo leto, čez deset let… Priletelo bo iz ničesar. Underground in brez enega samega prilagajanja oglaševalcem. Čisti Zkotzelo juice.
Tole je spisal femator. Komentiraj?(11)
Iz časov, ko tipkovnica in miška še nista bili v vsakem gospodinjstvu:
Tole je spisal femator. Komentiraj?
Ko te avion pripelje živega z enega kontinenta na drugega, se ti to zdi samoumevno. Če pa imaš med letom pred sabo na zicu ekran s 300 najnovejšimi filmi in videoigrami, boš to navušeno povedal vsem prijateljem.
Tole je spisal femator. Komentiraj?(2)