Arhiv za Modrovanja
Loading ...
March 8, 2010 at 5:54 pm · Objavljeno pod Komentarji avtorjev, Modrovanja
Luka Marčetič se je v oddaji Tranzistor (beri dve objavi nazaj) pohvalil, da stane ena epizoda Dneva ljubezni 10 evrov. Seveda gre za navaden PR, ki pa se je v zgodovini že večkrat izkazal za neuporabnega. Zato mi ni povsem jasno, zakaj se je stvari lotil s takšno taktiko. Sem mislil, da mu je kolega Mitja Okorn že razložil, da se takšno početje ne izplača. Naj spomnim, enako taktiko je ubral tudi Okorn s filmom Tu pa tam.
Spomnim se MTV tiskovne konference (ko je prihajal MTV Adria) in je bil Okorn en od ljudi, ki so odgovarjali novinarjem. Okorn je bil takrat predstavljen kot fant, ki iz nič denarja naredi dober film, sam pa je takoj zatem v šali dodal, da mu takšne predstavitve delajo škodo. Seveda je bilo v tej šali kar dosti resnice - če naokoli razglašaš, da snemaš praktično zastonj, potem boš težko postavil pametno ceno, ko bo nekdo želel tvojo storitev.
Luko seveda razumem, tudi nam se je nekoč zdelo kul govoriti naokoli, da zastonj snemamo filme, ki prekašajo big budget teve dolgcajt. Ampak potem so nas začele klicati razne agencije in nam ponujale priložnosti v stilu: “Vi za nas posnamete 5 minutno epizodo na teden, to so štiri epizode na mesec, mi pa vam damo 800 evrov vsak mesec!”
Pomisliš: “Za 20 minut filma na mesec bi morali garati cele dneve. Poleg tega bi bilo treba preurediti strukturo nanizanke in poenostaviti scenarije, da bi zmogli, kar pomeni slabšo kakovost filma. Moralo bi biti več dialoga, ker je dialog najlažje posneti. V enem mesecu bi s samim snemanjem porabili vsaj 200 evrov (pizze, žarnice za luči, podkupnine za pomagače, bencina sploh nisem štel…) kar pomeni 600 evrov ostanka. Deljeno s tremi glavnimi sabljami je to 200 evrov na osebo.
In ko se vprašaš, ali bi za 200 evrov snemal filme vsak dan, več mesecev, si rečeš: “Pa saj to je polovica minimalne plače! No fuckin way!” Takšni momenti utegnejo biti streznilni. Kar naenkrat štiri epizode niso več vredne samo 4 krat 10 evrov. Niti 800 evrov te ne potolaži. Tudi 1.600 ne. Tudi 3.200 ne. Na začetku se sliši mamljivo, ko vržeš številke na list papirja pa hitro vidiš, da si preveč fantaziral.
Jasno je, da lahko svoje delo vrednotiš na več načinov. Lahko šteješ samo denar, ki si ga zapravil. Lahko prišteješ tudi ure, ki so jih porabili vsi sodelujoči. Lahko prišteješ tudi amortizacijo lastne opreme in stroške, ki bi jih imel, če ti ne bi prijatelj zastonj posodil svoje opreme. Lahko prišteješ tudi stroške originalne programske opreme. In nenazadnje lahko odmisliš študentsko finančno matematiko in začneš razmišljati v bruto številkah. Kar stroške produkcije ene spletne epizode brez težav dvigne na 10.000 evrov.
Torej en dan Dneva ljubezni stane 10 evrov, ali pa 10.000 evrov, odvisno od metode vrednotenja stroškov. Medijem in gledalcem se tiči radi dvignejo ob dejstvu, da študentje brez budgeta peljejo scat multimilijonske produkcijske hiše. Ampak vprašanje je, kam pelje takšen no-budget usmerjen PR. Se res izplača? Bo enkrat pozvonil stric in rekel: “Hej, vašega čakanja je konec! Vem, da snemate praktično zastonj, ampak tukaj imam vseeno za vas milijon evrov, ki jih lahko porabite kakorkoli želite, samo nadaljujte s svojo mega nanizanko dokler boste živi!” Ali pa se zgodba morda konča malo bolj skromno: frendi se ti nehajo oglašati na telefon, ker si jih že prevečkrat prosil za uslugo. Pa zdaj poskusi posneti epizodo za 10 evrov.
Ves ta lari fari okoli stroškov čisto preveč zasenči glavno poanto - posneti znamo video, ki ga gleda in pričakuje več tisoč gledalcev. In to brez da bi za nami stal big daddy. Če bi Luka želel postati moj osebni heroj, ne bi nasedel voditelju in se pohvalil, da snema epizode po 10 evrov na komad, ampak bi mu odgovoril: “Glej model, nisem prišel sem, da boš zganjal cirkus okoli mojih financ, dobro veš, da naš obstoj ves čas visi na nitki in da je edina stvar, ki nas drži pokonci, naše veselje do ustvarjanja. In ta elan nam lahko zavida marsikateri profič. Nihče nam ob koncu meseca ne da plače za naš trud ne glede na to, kako plehka vprašanja za intervju, pardon, kako dober scenarij za film si izmislimo. Če si me poklical zato, ker si prepoznal talent, za katerega bi ti bilo žal, če bi propadel, potem me hitro predstavi svojemu šefu. Če pa si me sem povabil zato, da se mi bodo vsi čudili, kakšen genij sem, ker za 10 minut filma porabim manj denarja kot tvoj delodajalec, potem oba izgubljava čas. Mimogrede - takšno oddajo, kot jo vodita vidva, bi jaz lahko posnel za 10 evrov.”
Tole je spisal femator.
Loading ...
November 25, 2009 at 7:37 pm · Objavljeno pod Modrovanja
Čas, da spet malo zapametujem. Knjiga Art and fear lepo pove, kakšna je razlika med obrtjo in umetnostjo. Če delaš ves čas eno in isto, je to obrt. Če ves čas iščeš možnosti za napredek, je to umetnost.
Umetnost mora ves čas rasti. Če ne, se zlahka zgodi, da iz umetnika nastane obrtnik. Če iz enominutnih filmčkov v mini DV kvaliteti prešaltaš na 5 minutne epizode spletne nanizanke v kinematografski kvaliteti, si umetnik. Ko enkrat začneš snemat Našo malo kliniko, si obrtnik.
Seveda se z rastjo večajo tudi problemi. Čedalje težje se je prekositi, čedalje več raziskovanja je potrebnega, da najdeš novo zmago, ki bo večja od prejšnjih. Kajti če se zadovoljiš z manjšo zmago, morda že postajaš obrtnik. In za umetnika ni večjega prekletstva, kot spoznanje, da ni več umetnik. Zakaj bi sploh še snemal filme, ko pa proizvajam le podpovprečne dolgokilometražne filme za denar!
Tisti, ki imajo vest, prej ali slej odnehajo. Breme postane pretežko. Drugi vztrajajo in sami sebe prepričujejo, da še vedno uživajo.
ps: Nič globjega se ne skriva v tej objavi, to ni oznanilo, da smo odnehali. Imamo še kar nekaj idej, kako napredovati. Samo še nekaj časa potrebujemo.
Tole je spisal femator.
Loading ...
November 12, 2009 at 10:42 am · Objavljeno pod Modrovanja
Verjetno so se že stari Grki ubadali z naslednjo tegobo: zima je in prijatelja sta dogovorjena za srečanje. Prijatelj 1 bo z avtomobilom pobral prijatelja 2 pri njem doma. Zdaj pa imamo naslednji dve možnosti:
- prijatelj 1 se je pripeljal pred hišo in čaka prijatelja 2, da zapusti dom in se usede v avto.
- prijatelj 2 stoji zunaj na mrazu in čaka, da ga prijatelj 1 pobere z avtomobilom.
In vprašanje je naslednje: komu je težje čakati? Prijatelju, ki na toplem sedi v avtomobilu (in nudi prevoz), ali prijatelju, ki čaka na mrazu (in bo dobil prevoz)?
Tisti, ki nimajo izpita za avto in jih že vse življenje prevažajo drugi, bodo brez pomisleka izstrelili, da je veliko lažje čakati v toplem avtomobilu, kot pa stati na mrazu. Ampak to, da nimajo izpita, jih postavlja v luč nevednosti, izpod katere ne vidijo v temo, ki jih obdaja. Naj vsem tovrstnim ignorantom razsvetli um nekdo, ki ima izpit že dolgo, nima pa veliko potrpljenja: usedeš se v avto, ga segreješ, pripelješ do prijatelja ob dogovorjenem času, pri tem porabiš več časa kot on in še bencin. Zdaj si pod njegovim blokom in ga moraš še čakati. Potem se prekleti pizdun nariše po desetih minutah s telefonom v roki, se samoumevno usede v tvoj segret avto in se kot kraljevič pusti odpeljati na željeno točko.
Zanima me, kaj bi na to rekli Grki (škoda, da še niso imeli avtomobilov). Platon bi pomojem mirno odpeljal naprej, če ga frend ne bi čakal na dogovorjenem mestu. In nikoli več se ne bi videla.
Naredite si uslugo in zapustite dom 5 minut prej, stojte na mrazu in se z veliko hvaležnostjo usedite v avto, ki vas je prišel pobrat. Samo tako in res samo pod tem pogojem ne boste izpadli kot kreten v očeh vašega prijatelja.
ps: Na objavo tega članka sem čakal zelo dolgo - čakal sem, da nastopi obdobje, ko mi nikogar ni bilo treba dolgo čakati v avtomobilu. Zato, da ne bo kdo mislil, da sem ta članek napisal zaradi njega ;]
Tole je spisal femator.
Loading ...
September 23, 2009 at 10:17 pm · Objavljeno pod Modrovanja
Vsaj ne da bi se tega zavedal. Ampak organizatorji še vedno mislijo, da so prijeli boga za jajca, ker so pripeljali hudega DJa. Vsi smo že bili na polnem žuru s hudimi imeni na odru na na polnem žuru, kjer nihče ni vedel, kdo vrti glasbo. Ali je torej za organizatorja res tako važno, da pripelje zveneče ime?
Techno DJi nikoli niso bili velike zvezde, a so vseeno polnili klube. Pa ne zato, ker je folk hotel priti na dobro muziko. Dober rave je bil kot osem urna vožnja z gondolo skozi najbolj zakotne galaksije našega svemirja. Zbrana druščina ljudi je bila hipnotizirana z ropotom in šumi, ki bi se jim človek sredi belega dne pošteno začudil. A stvar je delovala, točno takšna in nobena druga glasba ni mogla pričarati takšnega vzdušja. In pognati gondole s takšno silo, da je bila do jutra že nazaj.
A vseeno ljudje niso prihajali zaradi glasbe. Prihajali so zaradi tistega, kar so na potovanju videli skozi okna gondole in zaradi ljudi, s katerimi so potovali. Potovanje je bilo tako tvegano in tako drugačno od vsakdana, da nas je ta drugačnost povezala v nekaj močnejšega od navadnega žura. Če bi današnji organizatorji to znali razumeti, bi malo manj gledali na imena in malo bolj na detajle, ki večer naredijo malo bolj poseben. Ne pa da nam vzamejo še zadnji košček dostojanstva z vrtenjem oglasov na ekranih in šankom na sredini plesišča.
Tole je spisal femator.
Loading ...
September 22, 2009 at 8:19 pm · Objavljeno pod Modrovanja
Če ste že kdaj pisali scenarij, potem ste zagotovo že kdaj napisali “tukaj se potem nekaj zgodi” in nadaljevali z razvojem trenutnega navdiha. In verjetno naslednjič, ko ste scenarij pregledali, še vedno niste vedeli, kaj se zgodi tam, kjer bi se moralo nekaj zgoditi.
Štos je v tem, da ima vsak ideje. Vsak lahko dobi fleš, ki je smešen in vreden preslikave v film. Ampak problem tiči v tistih delih, kjer “se nekaj zgodi”, a še ne vemo kaj. Težko je razumeti, kako je lahko po eni strani tako preprosto dobiti dobro idejo in po drugi strani tako težko dobiti še eno, ki bi pasala v nastalo luknjo.
Dobiti idejo je simple. Dokončati idejo je garanje.
Tole je spisal femator.
Loading ...
December 7, 2008 at 10:53 pm · Objavljeno pod Komentarji avtorjev, Modrovanja
Kaj pomeni, da je nekdo bogat? Kako sploh izmeriti bogastvo? En od načinov je, da ves prihranjen denar delimo z mesečno porabo. Torej izračunamo, koliko mesecev bi lahko preživeli, če od tega trenutka naprej ne bi zaslužili niti centa.
S to metodo pridemo do kar zanimive ugotovitve. Vzemimo za primer dve osebi, ena ima na računu 200.000 evrov, druga pa 100.000. Logika se zaletavo odloči, da je prva oseba bogatejša, saj ima na računu več denarja. Zato uvedimo še dva podatka: prva oseba na mesec porabi 5.000 evrov, druga pa 1.000. To pomeni, da bi prva oseba brez dela preživela 40 mesecev, druga pa 100. Kdo je torej v resnici bogatejši?
To razmišljanje prinaša še cel kup zanimivosti. Na primer to, da če zmanjšamo zapravljanje, avtomatično postajamo bogatejši. Manjša ko je naša mesečna poraba, dlje lahko živimo s svojimi prihranki. Po drugi strani pa seveda velja, da če večamo svoje premoženje in vzporedno čedalje več trošimo, nismo zaradi tega nič bogatejši.
Nauk zgodbe je verjetno to, da ko načrtujemo svoje bogastvo v prihodnosti, moramo načrtovati tudi svojo porabo. Študentje se bodo verjetno hitro strinjali, da denarja ni nikoli dovolj - če bi ga lahko zaslužili več, bi ga zlahka tudi zapravili več. In zapravili bi ga za nujne stvari (vsaj tako se večinoma zdi).
Največji hec pa je, da se ta študentska teorija o denarju v bistvu nikoli ne konča. Brez discipline ne moreš nikoli imeti toliko denarja, da bi ostajal. Ljudje smo nagnjeni k temu, da si ob večjih prihodkih nakopljemo povečanje odhodkov. Malo je tistih, ki kljub čedalje večji plači ostanejo skromni.
Na um mi prihajajo še drugi načini, kako izmeriti bogastvo, ampak bom raje nehal pisati. Predvsem zato, ker je zgornji način navdih za discipliniran odnos do denarja, ki ga morda kdo potrebuje. Tudi jaz ga. Po razmisleku bo verjetno marsikdo raje odjezdil na kakšen drug breg zgodbe in tako potolažil svojo teorijo o smislu življenja. Morda bom to storil tudi sam. :] Če pridem do kakšnih zanimivih ugotovitev, se pa seveda spet javim.
Tole je spisal femator.
Loading ...
November 2, 2008 at 11:13 pm · Objavljeno pod Komentarji avtorjev, Modrovanja
Narava mojega dela zadnjih nekaj let mi narekuje delo z ljudmi. Srečam veliko ljudi, dokaj pogosto sodelujem praktično z neznanci in dostikrat je od njihovega karakterja odvisno, kako kakovosten bo končni izdelek. Zato je ključno, da dovolj hitro ocenim, ali je oseba primerna za sodelovanje, ker če ni, si lahko povzročim več škode, kot koristi.
V prepoznavanju pravih lastnosti v ljudeh nisem nikakršen strokovnjak, daleč od tega, še vedno pogosto stopam na mine, ampak če temu preprosto rečem učenje, spodrsljaji niso več tako boleči. Definitivno pa imam na spisku že nekaj lastnosti, ki z veliko verjetnostjo napovedujejo uspeh. Ena od njih je odločnost.
Nekateri ljudje so tako odločni, da že samo zaradi tega utegnejo biti primerni za sodelovanje. In tukaj ne gre za kakršno koli odločnost - če se nekdo odloči, da bo na snemanju filma za vsako ceno metal kokice v glavnega igralca, potem si z njim ne moremo pomagati (razen, če ga izkoristimo za boksarsko vrečo).
Govorim o ljudeh, ki se odločijo, da bodo svoje delo opravili po svojih najboljših močeh. Da bodo s svojim delom za zgled. Da bodo tako dobro delali, da jim bo šef že po prvem dnevu povišal plačo (če imajo šefa). Da bodo dali vse od sebe. Odločeni so, da bodo h končnemu izdelku pripomogli največ, kot lahko.
S takšnimi ljudmi je vedno užitek sodelovati. Ne samo, da so hitri in učinkoviti, tudi ostale motivirajo. Ko pride do problema, ne čakajo, da ga nekdo reši, ampak so med prvimi, ki imajo idejo, kaj storiti. Če niso na vodilnem položaju, je njihovo poslanstvo postati desna roka vodilnega.
To niso ljudje, ki v službi visijo na internetu. To niso ljudje, ki se skrivajo na čiku, namesto, da bi delili letake (za kar so plačani). To niso ljudje, ki jih je med snemanjem treba ves čas klicati, naj se vrnejo pred kamero. To niso ljudje, ki bi se kadarkoli pritoževali.
To so ljudje, ki zbrano poslušajo navodila. To so ljudje, ki med izvajanjem navodil razmišljajo in poskušajo ta navodila izboljšati. In to so ljudje, ki se zavedajo, da morajo včasih biti tiho, čeprav imajo boljšo idejo od šefa. Tiho so zato, ker vedo, da bodo z novo idejo morda povečali negotovost in da to lahko upočasni skupino, v kateri delujejo.
Takšne ljudi sem srečal že na vseh področjih, kjer sem delal, od raznih študentskih del, kot je zlaganje čikov v tobačni, do urednikovanja na Frki, v didžejanju, v filmanju… In vedno, od prvega do zadnjega, so v svojem delu blesteli in bili drugim za zgled.
Ljudje obožujemo sodelavce, na katere se lahko popolnoma zanesemo. Ker vemo, da bodo svojo nalogo opravili 100% in da se z njihovim delom ni treba niti malo ukvarjati. Če lahko zagotovite 100% opravljeno delo, boste sanjski sodelavec.
Če želite ljudi navdušiti s svojim sodelovanjem (pa naj bo to vaš šef, sodelavci, ali podrejeni), bodite odločni, da boste za zgled. Odločite se, da boste dali vse od sebe. Ne pritožujte se, ne zapravljajte časa, če vam ga kdaj nekaj ostane in govorite takrat, ko ste na vrsti. Če niste šef, potem je to bolj malokrat :] Brez skrbi, pameten človek opazi tudi tiste, ki so tišji.
PS: Nič ni narobe, če se ne odločite, da boste za vzor. Nikakor ne pravim, da zaradi tega slabo delate, ali da zaradi tega nihče ne bo hotel sodelovati z vami. Nič ni narobe, če greste med pavzo na čik. Nič ni narobe, če ob prostem času surfate po internetu. Poskušam samo pokazati eno od smeri, kam lahko usmerite svoja prizadevanja, če enkrat želite doseči več.
Tole je spisal femator.
Loading ...
October 8, 2008 at 11:19 am · Objavljeno pod Komentarji avtorjev, Modrovanja
Od včerajšnjega večera naprej sem ponosen depresiven lastnik knjige Art and fear. To je zelo depresivna knjiga o zelo depresivni zadevi - umetnosti. Napisala sta jo avtorja, ki sta dobro preučila faze nastanka umetnostnih del in popisala praktično vse možne eksistenčne krize, ki jih umetnik tekom nastanka del doživi, vključno s krizami pred in po nastanku dela.
Življenje umetnika je ena velika kriza, a ko vse skupaj vidiš takole zbrano v knjigi, si oddahneš, saj očitno nisi sam. Umetniki smo v resnici kar dobro popredalčkani. In ko enkrat to vidiš, se s sabo malo lažje sprijazneš. Tudi največja imena iz umetnostne zgodovine so živela v konstantnem zanikanju, v strahu pred neuspehom (teh strahov je več, kot si mislite, preden preberete to knjigo) in tudi, ko so stvari virtuozno obvladali, so za dober rezultat še vedno garali.
Z umetnostjo se ne ukvarja tisti, ki se nauči živeti z njo (to se niti ne sliši kot problem), ampak tisti, ki se nauči premagati vse mimoidoče ovire. Kdor tega ne zmore, prej ali slej odneha. Art and fear praktično ponuja seznam teh ovir. Priporočam vsem, ki se ukvarjate z umetnostjo. In tudi tistim, ki nekaj počnete, a niste prepričani, ali je to sploh umetnost. Knjiga vam že na prvih straneh razloži, da večina umetnikov sploh ne ve, ali so umetniki, ker svoja dela vedno vidijo v slabši luči, kot ostala. Kar pa je že en lep razlog za depro, kajneda.
Še en citat (od mnogih), ki je istočasno in moreč in razveseljiv: “Artists don’t get down to work until the pain of working is exceeded by the pain of not working.”
Tole je spisal femator.
Loading ...
May 13, 2008 at 1:24 am · Objavljeno pod Komentarji avtorjev, Modrovanja
Danes sem z enim ušesom ujel debato o načrtovanju svoje prihodnosti. Ker nisem imel priložnosti predstaviti svojega stališča, se bom tukaj malo razpisal. Tole je nekaj vidikov, ki mi trenutno padejo na pamet:
1. Načrtovanje na podlagi denarja
Takšno načrtovanje je verjetno najlažje, vsaj dokler si zastavimo prihodnost s povprečno plačo. Vse, kar potrebujemo za to, je služba. Če nam služba prinese zadovoljivo vsoto denarja na mesec, potem je vse okej in načrt je uspel.
2.Načrtovanje na podlagi dejavnosti
Če se v nas nahaja ustvarjalni nemir, ki je večji od gole potrebe po denarju, potem stvari poskusimo zastaviti tako, da lahko hranimo svojega ustvarjalnega duha in s tem tudi zaslužimo dovolj za preživetje. Od dejavnosti je odvisno, kako zlahka nam to uspe. Nekateri pravijo, da se z glasbo v Sloveniji ne da živeti, medtem ko se večina informatikov prav nič ne pritožuje.
3. Načrtovanje na podlagi javnega mnenja
Nekateri se odločajo na podlagi tega, kar priznava njihova širša okolica. Da bi ugodili potrebi po ustrezanju povprečju, se zatečejo k rešitvi, ki jo predlaga večina. “Če tako meni večina, potem je že prav,” si mislijo.
4. Nerealno načrtovanje
O sebi največ izvemo tako, da pogledamo svojo lastno preteklost. Čez noč se še nihče ni spremenil, zato prihodnosti ne smemo načrtovati neskladno s svojo preteklostjo. Če načrtujemo samo za eno leto naprej, moramo vedeti, da bomo v prihodnjem letu zelo podobni človeku, v katerem živimo zdaj. Če naš načrt vsebuje cilje, ki jih ne moremo doseči, smo načrtovali nerelano in bomo potrti, ko nam spodleti.
Pri tem je treba vedeti, da visoki cilji bolj motivirajo od nizkih, samo pretiravati ne smemo. Na primer, nerealno bi bilo pričakovati od nas, da bomo poprijeli za delo in posneli eno epizodo Mesta petelinov na teden. Glede na izkušnje iz preteklosti je to zelo utopična ideja. Lahko pa bi posneli eno epizodo na mesec in o tem tudi dejansko razmišljamo.
“Do tridesetega leta se bom odklopil, potem pa začnem resno in uspešno poslovno življenje,” je izjava človeka, ki se ne zaveda, da laže samemu sebi v obraz. Niti enega razloga ni za to, da bi se po tridesetem letu spremenil. Če se nameravate spremeniti, začnite danes, zdaj, v tem trenutku. Če se vam to zdi težko, imam za vas grenko novico: čedalje težje bo.
Zato načrtujte v okviru svojih zmožnosti. Seveda pa ne pozabite, da nič ni nemogoče. S trdim delom in pravimi prijemi se še tako trd karakter lahko preoblikuje. Vendar takšne spremembe vedno načrtujte po majhnih korakih.
5. Pretirano načrtovanje
Nihče ne more napovedati svoje prihodnosti. Lahko samo ugibamo. In ugibamo na podlagi lastnih izkušenj. Če so te izkušnje dobre, smo v napovedih drzni, sicer pa bolj zadržani in plahi. Ampak kljub vsemu nikoli ne moremo vedeti, kaj nas čaka. Zato je pretirano načrtovanje popolnoma odveč. Bolj natančno, ko določimo svoj načrt za prihodnost, bolj globoko smo se zmotili.
Vrži se v bazen in plavaj. Na začetku plavaj ob robu, da se ga primeš, če ti zmanjka moči. Ko vidiš, koliko zmoreš, odplavaj malo dlje v sredino in si naberi novih izkušenj. Če samo stojiš ob robu bazena in ugibaš, kako bi bilo, če bi zaplaval, samo spodbujaš svojo neodločnost. Bolj ko se sprašuješ, manjša je verjetnost, da izveš, kakšna je voda na sredini bazena. Vrži se v bazen in plavaj!
Načrt mora biti opora za naša dejanja, ob tem pa moramo ves čas vedeti, da se bo načrt tokom dogajanja večkrat spremenil. Če se ne bi spremenil, bi to pomenilo, da smo napovedali svojo prihodnosti, kar pa je nemogoče. Jurij Zrnec si ni rekel: “V naslednjih treh letih bom postal najbolj prepoznaven komedijant v Sloveniji,” ampak je preprosto postal igralec, ki je sledil manjšim ciljem, ki si jih je sproti zastavljal in so ga pripeljali tja, kjer je.
Zato je pretirano obremenjevanje s tem, kaj bo, brezpredmetno. Bolj pomembno je ugotoviti, kaj je tisto, kar nas bo gnalo naprej v hudih časih, ko bo šlo vse narobe. Bo to denar, glas ljudstva, ustvarjalni duh, ali kaj tretjega?
Tole je spisal femator.
Loading ...
May 11, 2008 at 10:24 pm · Objavljeno pod Komentarji avtorjev, Modrovanja
Okej, mogoče sem to dojel malo pozno, ampak sem vesel, da me je sploh spreletelo. Če je kdo od vas to že vedel, me pa res zanima, zakaj mi tega ni povedal.
In moja pretresljiva ugotovitev se glasi: v življenju nas čaka več spodrsljajev kot uspehov.
Že odkar vem zase, se sprašujem, koliko spodrsljajev je normalno doživeti, koliko je preveč in koliko je premalo. Mislil sem, da če doživiš preveč spodrsljajev, si nesrečen človek. Če jih doživiš ravno toliko, kot uspehov, potem si v povprečju. Če je uspehov več kot neuspehov, si pač rojen pod srečno zvezdo.
Zmota. Do danes.
Če se trudiš nekaj doseči, je neuspeh sestavina tvoje poti. Poskušaš toliko časa, dokler ti ne uspe. In zelo redko stvari uspejo v prvo. Torej praktično za vsak uspeh doživimo nekaj neuspehov. Tisto, kar uspe v prvo, lahko pa kar zanemarimo. Sploh pa - če nekaj uspe v prvo, ali temu res sploh lahko ponosno rečemo uspeh?
Spodrsljaji nas delajo močnejše, pametnejše in v bistvu srečnejše. Težji problem ko rešujemo, večkrat nam spodleti, preden uspemo. In težji problem ko rešimo, bolj smo srečni, ko nam uspe. Ali to morda pomeni, da večkrat ko nam spodleti, bolj smo srečni?
Ni nujno. Ampak po drugi strani tudi ni nujno, da veliko število spodrsljajev pomeni, da bomo nesrečni. Če vemo, da je življenje sestavljeno iz mnogih neuspehov in samo redkih uspehov, potem nas spodrsljaji samo spodbujajo, da gremo naprej. Da se nekaj naučimo iz padca, se poberemo in gremo naprej. Namesto da obupujemo in iščemo poti z manj možnosti za neuspeh.
Poti, kjer ni ovir pred uspehom, nas ne osrečijo. Naredijo nas otopele. Zadovoljijo nas kratkoročno, potem pa nas upočasnijo, poneumijo in zdolgočasijo do smrti. Pot brez ovir nas dejansko oropa tistega, kar želimo v življenju.
Zato je ideja o nekoč, ko bo vse hudo za nami in bomo samo še uživali, navadna utopija. Življenje brez izzivov (ki nujno s sabo nosijo več spodrsljajev kot uspehov) je bedno in veliko bolj nesrečno kot življenje s serijami spodrsljajev, ki jim na koncu sledi uspeh.
In to dejansko razloži načelo, da ne smemo živeti za nekoč. Ker tisti nekoč je v resnici naš sovražnik. Je začetek našega konca. Tisti nekoč je dober samo zato, ker nas poganja naprej. Ampak ko enkrat veš, da je nekoč utopija, potrebuješ nekaj boljšega od tega. Veselje moraš najti v svojih lastnih spodrsljajih in zmagah. Začeti moraš uživati v tem, kar se ti dogaja zdaj.
Janime je imel prav - success is not a destination, it’s a journey.
ps1: Sori, če je ta tema pretežka, faking pomlad pač.
ps2: MP7 kmalu.
Tole je spisal femator.
·
Starejše objave »
Vse vsebine na strani so last skupine Zkotzelo. Komentarji obiskovalcev niso.
(5 oddanih glasov, ocena: 4.4/5. Glasuj!)
