Arhiv za July, 2007
Loading ...
July 27, 2007 at 12:05 am · Objavljeno pod Komentarji avtorjev
Naslov malo zavaja, bil sem en od treh režiserjev, nisem bil en in edini. Je pa res, da sem tokrat držal glavno dirigentsko palico in si zato jemljem sladko pravico, da se razpišem v prvi osebi ednine. Iz golega veselja do pisanja, filmanja in filozofiranja o svojem delu (in ker uživam v branju komentarjev drugih režiserjev).
Pri filmu je zanimivo, da nikoli ne veš, kakšne barve bo pirh, ki ga bo zvalila kamera. Veš da bo jajce, vsaj upaš da bo, mogoče lahko celo uganeš barvo. Ampak vzorca, vzorca pa ne moreš poznati vnaprej.
Enkrat sem gledal intervju z Georgom Lucasom, ki je dejal nekaj v tem smislu: “Najamem ljudi, ki se spoznajo na svoje področje in se bodo znali približati moji ideji. Potem se vsi maksimalno potrudimo in opazujemo, kaj bo prišlo ven. Filma si ne predstavljam vnaprej, vidim samo barve in vzdušje. Kako naj vem vnaprej, kako bo izgledal film?”
Ko sem to slišal, sem si rekel: “Hvala bogu!” Itak. Itak! To seveda ne sme biti tolažba za lenobo, scenarij mora biti hud kot šnops preden se lotiš dela. Ampak težava je, da so scenariji ponavadi dosti bolj zabavni med branjem kot pa med gledanjem.
Ko sem dobil v roke scenarij in prebral, da ena od čukcabejb reče: “Fantje, neki vam mormo priznat… V bistvu ste nam vsi trije ful všeč in bi rade udarle grupiča z vami,” sem se režal kot zmešan. Bil sem hvaležen celi galaksiji, da smo se spravili snemat filme. Hudo, bejbe lahko rečejo točno tisto, kar mi napišemo. Ja noro no! Vrhunsko!
Scenarij mi je še vedno smešen, ampak ko nas čukcabejba povabi v skupinski seks v filmu, gre to nekako mimo mene. Niti slučajno ne naredi takšnega vtisa kot goli tekst. Da bi vsaj za trenutek obstal čas, sem nekajkrat zavrtel posnetek nazaj in naprej (TILT), ampak vseeno gledalcu ne pusti želenega pečata. Na ekranu izgleda vse tako samoumevno.
Podobno je s skokom v Ljubljanico in tekom v spodnjicah po cesti. Bilo i prošlo. V resnici dosti bolj zahtevna projekta kot na koncu izgleda. Skakati v Ljubljanico pred neznanim občinstvom, mokra vožnja domov pod tuš, v gatah čakati, da bodo avtomobili mimo in pozdravljati mimoidoče na poti od cilja nazaj do štarta… Zmontirano pa vse izgleda tako simple :]
In na koncu se ponavadi najbolj smejim stvarem, ki so bile v scenariju neopazne, ali pa jih sploh ni bilo. Recimo Gloriju, ko se šprica z deodorantom v usta (norec), sentimentalni glasbi med pogovorom z zalivalko in Janu, ko ponesreči sproži sprej (tako pristno, da sem moral dati v končni izdelek, čeprav ni bilo načrtovano).
Je bil pa načrtovan kontrast v vzdušju ko pridemo do čukcabejb. Anja in Vanja se najprej na smrt spičita, potem pa sledi velik šok. Vsaj tako smo upali. Nekako smo hoteli, da bo poljub zadnja stvar, ki jo gledalec pričakuje. Gea in Larisa sta odlično odigrali dialog, v bistvu celo tako dobro, da se potem gledalec lahko kdaj pa kdaj celo zmrduje, da ostalo ni tako dobro. In hkrati pozablja, da v Mestu petelinov igramo ljudje s prostim časom. To je vse, kar imamo. Pa še tega ni veliko.
Poljub na koncu lahko izpade kot malo poceni fora, ampak vse to samo, če se ne znaš sprostiti. Če pogledaš na stvar tako kot bi si mi želeli, vidiš tri tipe, ki so si privoščili zgodbo po svojem okusu. Orenk so se častili. In so še zdaj veseli in vznemirjeni zaradi tega.
V petem delu uživam, ko bežimo pred krvoločnimi bejbami, ker je spremna glasba kot bi bila napisana prav za ta odlomek. V resnici sem jo ustvaril kakšni dve leti nazaj za neko plesno točko z vampirji. Uživam še ko se spomnim, kako je komad med špricanjem z deodorantom sedel v film kot ata na mamo. Do stotinke natančno se je izšlo že v prvem poskusu. Temu rečemo, da je bil usojen, hehe. Ponavadi usojeni komadi ostanejo v filmu in tudi tokrat je bilo tako.
Uživam tudi v tem, kako smo dokaj uspešno veliko stvari povedali brez besed. Predstavljam si, da to nekaj pomeni v svetu filma. Namesto ‘Žalostna sem’ obstaja na tone izvirnejših načinov, kako gledalcu predstaviti počutje lika. V tej epizodi smo malo eksperimentirali tudi v to smer.
V bistvu v petki uživam od začetka do konca, deset minut pade mimo mene kot ferrari. Kar je verjetno dober znak. Pa še dokaj od daleč lahko gledam vse skupaj. Čeprav zgodbo poznam že od začetka, lahko naše filme gledam kot izdelke nekoga drugega. Ne vem zakaj, verjetno prav zaradi tega, ker ne vem, kaj bo prišlo ven in se zato čutim manj odgovornega za končni produkt.
Me pa moti, da sem tako slab v napovedovanju prihodnosti. Očitno moramo delati na tem, da bomo znali spisati scenarij, ki bo zagotavljal smešen film tudi brez situacijskega humorja in posrečenih naključij.
Včasih mi kdo reče: “Zakaj niste bolj smešni?” Ja stari, zakaj… Zakaj, zakaj. Če bi znali biti, bi verjetno bili, kaj praviš? Zakaj nisi ti bolj bistre pameti, recimo? Tko pač je, lahko se vdaš, lahko se pa trudiš naprej po najboljših močeh.
No, upam da je tole že dovolj teksta, da nahranim nekaj lačnih blogerskih zavesti za čez vikend, ki ga bomo znova pregarali. Na morju, hehe. Aaaaaaaaaajde!!
Tole je spisal femator.
Loading ...
July 19, 2007 at 2:36 pm · Objavljeno pod Novice, Objave, Video
Priporočamo: prenos Xvid verzije, 126mb za orenk sliko
Ogled čez cel zaslon (Google video)
Tole je spisal femator.
Loading ...
July 16, 2007 at 8:33 pm · Objavljeno pod Novice
FEMATOR: Ampak zakaj na Krk, stari?!
JANIME: Kam pa? Na Pagu letos ni bejb, 90% je tipov.
GLORY: To je blo že lani, letos so sami tipi pa kelnarce.
FEMATOR: Kaj pa če gremo raj v Zeleni gaj in jebeš morje?
GLORY: Uuuuuuu…
JANIME: In mamo še en takle vikend kot je bil tale?
GLORY: Si nor.
FEMATOR: Mal smo stari že, men se tut ne da.
GLORY: Men se tut na morje ne da.
JANIME: Kaj pa če bi kej posnel?
FEMATOR: Kaj pa? Zalivalka je v Italiji, za spot je prevroče…
GLORY: Ja pa spremenmo scenarij in posnamemo brez nje!
(zazvoni telefon, Femator se pogovarja, odloži)
FEMATOR: Zalivalka je v Elđejblđejni.
GLORY: Kje? Kva?
FEMATOR: Luwigana. V Ljubljani mona.
JANIME: Pol snemamo?
FEMATOR: V sredo.
GLORY: Okej, pol lohk damo peti del na net v četrtek?
FEMATOR: Jp.
GLORY: Do it.
JANIMAL: There’s a good energy in the gym.
Tole je spisal femator.
Loading ...
July 15, 2007 at 7:41 pm · Objavljeno pod Novice
Rainbow Family naj bi bilo največje neorganizirano združenje nečlanov na svetu. Spisek članov ne obstaja in tudi voditelja nimajo. Zavzemajo se za mir, ljubezen in Zemljo. Prvi miting so imeli v San Francisco-u v Kaliforniji leta 1969.
Zbirajo se po celem svetu na bolj odročnih lokacijah, kjer se naselijo v naravo in prirejajo razne delavnice, predvsem pa gre tukaj za druženje. Lahko jim rečemo kar hipiji.
Tokrat se bodo zbrali neposredno v naši bližini. 30. junija nedaleč od vasice Sanica v Bosni. Vse je brezplačno, brez zadržkov in brez WC-jev. Upam, da imajo vsaj vodo.
Za več informacij beri med komentrji.
Haha, just got to love them hippies!
Tole je spisal glory.
Loading ...
July 12, 2007 at 9:53 am · Objavljeno pod Komentarji avtorjev
Bilo je dolgih 9 let nazaj, ko sem moral še za vsak izhod iz bajte predstaviti ustrezne argumente svojim nadrejenim - staršem. Ko sem povedal, da si grem ogledat Velikega Lebowskega v kino Dvor, sem naletel na: “Kam?! Kakšen film pa je ta Veliki Lebowsky, v Dvoru predvajajo samo porniče!”
Ko sem se v kinu namestil v sedež v levem parterju, sem na drugi strani dvorane zagledal do ušes nasmejana starša, ki sta prišla počekirat, kako velik je v resnici Lebowsky. Haha, to je bil en od testov, ki sem jih uspešno prestal in mi je v prihodnosti prinesel dosti svobode. Ne, Lebowsky ga v celem filmu niti enkrat ne potegne ven.
Pa verjetno itak ne bi bil tak problem, če bi se na platnu prikazal pornič, kot pa to, da se v kinu ne bi prikazal jaz. Očitno doma nisem dovolj trdno stal za svojo predstavitvijo načrta za večer zunaj in sem povzročil sum. Druga razlaga je pa tudi, da sta si mojadva preprosto zaželela ogledati kakšen nov film. Yea right!!
“Nobody fucks with the Jesus!”
Na platnu se je začel predvajati edini film, ki me je do danes uspel v kinu zalučati po tleh. To se je res zgodilo, in sicer takrat, ko policaj Lebowskemu vrže šalico v glavo. Danes se verjetno ne bi več tako smejal, ampak takrat je bil to definitivno najbolj smešen film ever. Ever! In tudi danes še vedno suvereno ohranja svoje mesto med najbolj neizprosnimi prožilci navalov smeha. Je pa res, da je zelo važno, v kakšnem ambientu ga gledate. Veliko naredi skupinski ogled s prijatelji.
Še danes rad izzivam frende na kakšen petkov večer, da je ta film boljši od Pulp fictiona. Bolj za šalo kot zares, kajti težko je trdno zasidrati film na prvo mesto najbolj priljubljenih. Da ne bom delal krivice komur koli ali čemur koli, bom raje z malo rezerve rekel, da The big Lebowsky definitivno spada med top 3 filme, kar sem si jih ogledal.
John Goodman odigra vlogo svojega življenja. Vietnamski veteran Walter je en najbolj prepričljivih likov, kar sem jih videl. Karkoli reče ali naredi, je čista umetnost in povzroča krče smeha tudi v situacijah, ki naj ne bi bilo smešne. Čisti presežek.
“Smokey, this is not ‘Nam, this is bowling, here are rules!”
Drugi presežek sproži John Turturro z vlogo nadrealističnega bowling mojstra z imenom Jesus Quintana. Model v vijolični opravi z baletnim slogom, pomešanim z južnoameriškim temperamentom. Was da fak! Konec..
Drugih ne bi omenjal, pa ne zato, ker si ne bi zaslužili (vsi igralci se res fenomenalno odrežejo), ampak zato, da ne bom predolg. Ker vem, da to zamori. Kot recimo edina pomankljivost tega filma po mojem mnenju - malo predolg je. Ponekod se malo vleče. Ampak res malo.
Še nekaj citatov:
The Dude: What’s in the fuckin’ carrier?
Walter Sobchak: Huh? Oh, that’s Cynthia’s dog. I think it’s a Pomeranian. I can’t leave him home alone or he eats the furniture. I’m watching him while Cynthia and Marty Ackerman are in Hawaii.
The Dude: You brought the fuckin’ Pomeranian bowling?
Walter Sobchak: What do you mean brought it bowling, Dude? I didn’t rent it shoes. I’m not buying it a fucking beer. He’s not taking your fucking turn, Dude.
The Dude: Man, if my fuckin’ ex-wife asked me to take care of her fuckin’ dog while she and her boyfriend went to Honolulu I’d tell her to go fuck herself.
Walter Sobchak: Fucking Germans. Nothing changes. Fucking Nazis.
Donny: They were Nazis, Dude?
Walter Sobchak: Oh, come on Donny, they were threatening castration! Are we gonna split hairs here?
The Big Lebowski: Are you employed, sir?
The Dude: Employed?
The Big Lebowski: You don’t go out looking for a job dressed like that? On a weekday?
The Dude: Is this a… what day is this?
The Big Lebowski: Well, I do work sir, so if you don’t mind…
The Dude: I do mind, the Dude minds. This will not stand, ya know, this aggression will not stand, man.
Tole je spisal femator.
Loading ...
July 3, 2007 at 10:32 pm · Objavljeno pod Komentarji avtorjev
Zzzzzzzz… ZzzzzzzzzzZZZZzzzzz… ZzzzzzZZZZ(PLOSK!) … … … Čas smrti 4:21.
Če greste na pokopališče komarjev, vam bodo tam duhovi povedali, da je med njihovimi največjimi sovražniki Femator. To sem jaz. Sam sebi sem nevoščljiv, kako zelo sem naštudiral to golazen. Sem najboljši iztrebljevalec v družini in brez strahu bi se pomeril za pokal z vsemi v naši ulici.
Ampak ni že od nekdaj tako. Kakšnih 17 let nazaj sem bil na počitnicah pri teti v Nemčiji. Močvirje je bilo le nekaj metrov stran od spalnice, kar mi je v nekaj dneh prineslo 72 pikov. Bil sem bolj krastav kot kakšen gobavec - mesto napada si vedno označim s križcem (za to uporabim noht).
Takrat sem se odločil, da mi noben komar ne bo več kratil spanca. Vzel sem si malo časa in jih opazoval v domači sobi. Uboge žuželke so dokaj predvidljive. Zatekajo se v iste kotičke sobe in vse umirajo na isti način - prilepljene na steno. Zakaj? Ker jih vedno doleti moja težka copata.
Pičkomar… Tvoje zadnje sekunde, kolega.
Včasih prileti mimo moje glave medtem ko sem za računalnikom. Štorija je vedno ista, kot da bi imel svojo komarsko avtocesto. V tem primeru ga večinoma pokončam že v zraku. Komarji so počasni in zelo kompatibilni s človeškimi gibi. Če mahate proti njim kar v tri dni, jih boste verjetno hitro knockoutirali.
Muho je težko ujeti v dlan, komarja pa ravno nasprotno - če poskusite za šalo, ga boste verjetno res ujeli. Zato se nikoli ne izplača počakati, da vidite, kam se bo usedel. S tem tvegate, da ga izgubite. Pa še ko je na steni, ga lahko z udarcem prej odpihnete kot pa zadanete. V zraku je dejansko najbolj ranljiv.
In tega se tudi zaveda. Ko leti mimo moje glave in začuti, da sem se zganil, začne brezglavo trobezljati sem ter tja. Če udarite proti njemu in ga samo oplazite, obstaja velika verjetnost, da bo padel na tla. Ne vem nič o tem, ampak sumim, da se delajo mrtve. Ne vem zakaj bi sicer padel na tla in po nekaj minutah nemoteno vzletel (tudi to sem preizkusil).
Kadar vas zmoti med spanjem in si vzamete čas, da mu date vetra (po 3 minutnem navajanju na luč) ga ponavadi ne zagledate kar takoj. Leteče stvari ponavadi iščemo s pogledom gor, a komarji se po mojih izkušnjah večkrat skrivajo bolj pri tleh. In to na temnih površinah.
Baje pikajo samo samice.
Najprej preverim nižje police, stene pianina, zvočnikov (ker so črni) in zavese. Če ga ni tam, v levico vzamem kos oblačila in z njim delam veter po vseh možnih kotičkih sobe. Ostale so mu maksimalno 4 minute življenja. Če komarja veter zmoti, bo poletel. In čim je v zraku, mu že prede moj copat v desnici. Nič ne čakam, samo maham po njem, ponavadi so trije zamahi že dovolj.
Kadar sem igrivo razpoložen, copat kar vržem vanj. Kot cesar, ki si želi malo podaljšati krvavo zabavo. Ampak kadar me nadležna žuželka zbudi, ponavadi nisem ravno za hece in maham po golazni kot zmešan. Komarjeve trobente res ne prenesem, tako groznega zvoka niso imeli niti nemški bombniki v 2. svetovni vojni. Komarja slišim tudi, če je na drugi strani sobe.
Kadar me zbudi, je to v zgodnji fazi spanja, ali pa (bolj pogosto) šele ko se začne daniti. Se mi zdi, da najbolj navalijo okrog petih zjutraj.
Ko ga pokončam, ne čutim posebnega zadoščenja. To, da sem končal še eno življenje, me v bistvu moti. Ampak ne toliko, kot bi me motilo neskončno srbenje, ker mi je satanov sin zapičil trobento v nart ali še huje - v stopalo. Aaaaaarghh!!
Tole je spisal femator.
Loading ...
July 3, 2007 at 2:58 pm · Objavljeno pod Računalniški nasveti
Te dni na veliko prebiram internet in tri tipke na tipkovnici zaradi tega še posebej trpijo. To so CTRL, + in -. Z njimi v Firefoxu povečate in zmanjšate velikost črk. Preseneča me, da nekateri tega še vedno ne uporabljajo. Tidve bližnjici rešujeta oči in omogočata bolj udobno branje, recimo iz globoko naslonjenega položaja. Če še niste, poskusite.
Edini problem (ki sploh ni problem) je slaba vest - dobiš lahko občutek, da očitno ne vidiš dobro, če si tekst vsakič povečaš. Ampak ne, ne gre za slabovidnost, ampak za zelo lepo navado. Domače strani so čedalje bolj moderno oblikovane, kar pa največkrat pomeni zmanjšanje uporabnosti. Sem spadajo tudi premajhne črke.
Ne vem, kaj na to temo poreče Internet explorer, upam da so ga do Viste že uspeli spedenat.
Še nekaj zelo uporabnih bližnjic, ki jih uporabljam tudi sam:
CTRL + T (odpre se nov zavihek in že pišemo naslov)
CTRL + L (uletiš v naslovno vrstico ne da bi kliknil z miško)
CTRL + J (prikliče okno za download, ki ga imam sicer izklopljenega)
CTRL + W (zavihek se zapre)
Srednji miškin gumb na povezavo (odpre povezavo v novem zavihku)
Srednji miškin gumb na zavihek (zavihek se zapre)
Edino kar Firefoxu zamerim, je blesavo sprehajanje med zavihki s tipkovnico. CTRL + TAB pri velikem številu zavihkov zame ne deluje. Predlagal bi CTRL + 1 za levo in CTRL + 2 za desno.
dodano: Pnt me je opozoril, da obstaja rešitev za mojo tegobo: levo se po tabih sprehajamo s CTRL + SHIFT + TAB. Nice!
Tole je spisal femator.
Vse vsebine na strani so last skupine Zkotzelo. Komentarji obiskovalcev niso.
(16 oddanih glasov, ocena: 4.5/5. Glasuj!)
(4 oddanih glasov, ocena: 4/5. Glasuj!)
