Arhiv za May, 2008
Loading ...
May 28, 2008 at 11:54 pm · Objavljeno pod Komentarji avtorjev
V tem PDF članku sem prebral zanimiv podatek: režiser Kim Segel pravi, da v filmih sinhronizirajo 80% dialogov.
To se precej tepe s tistim, kar sem slišal od Mitje Okorna, ki je rekel, da sinhronizirajo približno tretjino.
V bistvu je veliko odvisno od tega, kje snemaš. Snemanje v studiu omogoča dobro snemanje zvoka. Snemanje zunaj pa je prava nočna mora za zvok in čisto verjemem, da ves zvok posnamejo še enkrat v studiu.
Kot pravi Segel, igralcem v studiu nataknejo slušalke in jim predvajajo njihov lasten govor, ki ga morajo čim bolj natančno ponoviti. Res veliko dela, ampak na koncu imaš kristalno čist, jasen in razumljiv zvok.
Tole je spisal femator.
Loading ...
May 21, 2008 at 11:04 pm · Objavljeno pod Komentarji avtorjev
Tole sliko sem dobil danes. Na njej so minimalno 3 stvari, zaradi katerih človek dobi vsaj rahel nasmešek na obraz.
Avtor slike želi biti neimenovan haha, da mu kdo ne ukrade kabla. :]
Tole je spisal femator.
Loading ...
May 20, 2008 at 11:25 pm · Objavljeno pod Komentarji avtorjev, Računalniški nasveti
Pravkar sem prebral članek, ki ga nisem napisal, ampak sem med branjem imel ves čas občutek, da mi je nekdo postrgal besede z možganske skorje.
Ker vem, da nihče ne bo šel brati angleškega originala, bom na hitro povedal po naše: internet ubija produktivnost. (Povej kaj novega…)
Opravljati delo na računalniku, ki je ves čas povezan z vsemrežjem, je preprosto zabloda. Če vam nekdo plačuje na uro, je vse super - plačani ste, da pol delavnika surfate po internetu. Če delate zase pa preprosto vržete polovico časa stran. Brez internetne povezave bi naredili enkrat več. V našem primeru: namesto treh epizod Mesta petelinov na leto bi jih lahko naredili šest.
“Uf, ne morem več, potrebujem počitek,” in buf, že se pregleduje pošta, že se preletavajo blogi, že drvimo skozi Facebook… Tisoč in ena priložnost, da zabijemo nekaj ur in tega sploh ne opazimo.
Ne trudite se z raznimi omejitvami, kot so:
- največ ena ura interneta na dan
- največ 2x dnevno pregledovanje pošte
- razni plugini za Firefox, ki ne dovolijo uporabe strani po določenem številu minut
Takšne omejitve niso pomagale niti meni niti avtorju zgoraj omenjenega članka.
Je pa avtor stestiral možnost, ki je sam še nisem - svoj računalnik je odklopil od interneta in v drugi kot svoje sobe postavil še en računalnik, ki služi samo surfanju. Njegova izkušnja je, da stvar deluje! Ko sedi za drugim računalnikom, čuti, da nekaj počne narobe - kot bi sedel pred tevejem.
Postavil si ni nobenih drugih omejitev, na internetu je lahko kolikor časa želi. A kljub temu dosega znatno večjo produktivnost na delovnem računalniku.
Vsi tisti, ki z mano debatirate po MSNju med službo, ne povejte te zgodbe svojim šefom. :]
Sicer pa dolgo ne bomo več debatirali, ker bom tudi sam uvedel eno internetno kišto v svoj ‘laboratorij’, delavni mašini bom pa odsekal mrežni kabel. Samo da se znebim tega surfanja. Začasno si pomagam kar tako, da prekinem delovanje mrežne kartice. Kako samoten je kar naenkrat občutek, ko ni več povezave v svet! A sploh še znamo živeti tako sami samcati?
ps: Povprečen Američan gleda teve 4 ure na dan. To je četrtina budnega življenja.
Tole je spisal femator.
Loading ...
May 20, 2008 at 12:06 am · Objavljeno pod Novice, Komentarji avtorjev
Pritisk samo še poslabša stvari. Bolj ko si človek želi, da bi dokončal, težje gre. Bolj ko sprašujete, kasneje bo. Bolj ko obljubljamo, bolj se motimo. Res smo pri koncu, a še vedno je toliko za postoriti, da minevajo dnevi.
Ko je že vse posneto in je groba montaže že mimo, bi človek rekel, da je 90% dela že za njim. Ampak vse kaže, da to sploh ni res. Možno je, da si šele na polovici. Zlahka se zgodi, da v celem dnevu ne najdeš komada, ki bi ga dal zraven filma. Zato časovno gledano zelo težko rečemo, kje sploh smo. Lahko da bo fertik pojutrišnjem, lahko pa da šele junija. Vse to le zato, ker damo od sebe samo najbolje, kar znamo.
Zato prosimo še za malo strpnosti, dragi gledalec, draga gledalka. Filen dank.
Tole je spisal femator.
Loading ...
May 16, 2008 at 6:49 pm · Objavljeno pod Komentarji avtorjev
Vsi si lahko potegnemo iz riti tisto, kar so nam pred kratkim vtaknili.
Čebele izginjajo, to je verjetno res. Zakaj izginjajo? O tem se še niso uspeli zediniti - krivo je bilo že globalno segrevanje, sevanje mobilnikov, trenutno je popularna teorija o zajedavcih.
Problem nastane, ko si ljudje, ki nas želijo prepričati, nekaj preprosto izmislijo. Mediji namreč trdijo, da je Einstein nekoč izjavil, da bo 4 leta po izumrtju čebele izginil tudi človek. Če malo pogooglamo, takoj vidimo, da še nihče ni našel vira te izjave. Ta izjava je, kot kaže, preprosto izmišljenja, da bi ljudje problematiki posvetili več pozornosti. Politična manipulacija.
Razmislek o tem, kako blesav je svet, v katerem živimo, pa prepuščam vam. Nauk je preprost: gremo žurat, dokler še lahko.
Nekaj teksta, če se želite zamotiti:
Einstein on bees
Sticky business
Famous Einstein Bee quote is bogus
Tole je spisal femator.
Loading ...
May 15, 2008 at 2:02 pm · Objavljeno pod Računalniški nasveti
Nekateri iz tastare šole, ki smo PC spoznavali v času operacijskega sistema DOS, še danes hranimo staro navado pri upravljanju z datotekami - Norton commander je pač pustil opazen pečat.
Za Windows obstaja Total commaner, ki deluje zelo podobno kot stari Norton. Edina stvar, ki sem jo vedno pogrešal, je bil hiter dostop do namizja. Izbiranje v meniju pač mori, kombinacija uporabe Windows Explorerja in Total commanderja pa je še dosti bolj moreča od uporabe Raziskovalca samega.
Ravnokar sem zgruntal, kako si poenostaviti življenje v Total commanderju, če komu pomaga:
- Pod menijem v vrstici z ikonami: desni klik in izberi Change.
- Klikneš Add, pri command pa vpišeš: cm_OpenDesktop.
- V polje Icon file vpišeš shell32.dll in stisneš enter. Pokažejo se ikone in izbereš tisto od namizja.
In evo - zdaj z enim samim klikom prideš do namizja.
Zdaj pa še ena bolj vesela novica - dva dni kasneje sem odkril še tole: v ukazno vrstico vpišemo dva backslasha (desni ALT+Q) in hura, že smo na namizju. Norou!
Tole je spisal femator.
Loading ...
May 14, 2008 at 11:46 am · Objavljeno pod Komentarji avtorjev
23 milijonov ogledov. Fenomen.
Saj pravim, fenomen:
Tole je spisal femator.
Loading ...
May 13, 2008 at 1:24 am · Objavljeno pod Komentarji avtorjev, Modrovanja
Danes sem z enim ušesom ujel debato o načrtovanju svoje prihodnosti. Ker nisem imel priložnosti predstaviti svojega stališča, se bom tukaj malo razpisal. Tole je nekaj vidikov, ki mi trenutno padejo na pamet:
1. Načrtovanje na podlagi denarja
Takšno načrtovanje je verjetno najlažje, vsaj dokler si zastavimo prihodnost s povprečno plačo. Vse, kar potrebujemo za to, je služba. Če nam služba prinese zadovoljivo vsoto denarja na mesec, potem je vse okej in načrt je uspel.
2.Načrtovanje na podlagi dejavnosti
Če se v nas nahaja ustvarjalni nemir, ki je večji od gole potrebe po denarju, potem stvari poskusimo zastaviti tako, da lahko hranimo svojega ustvarjalnega duha in s tem tudi zaslužimo dovolj za preživetje. Od dejavnosti je odvisno, kako zlahka nam to uspe. Nekateri pravijo, da se z glasbo v Sloveniji ne da živeti, medtem ko se večina informatikov prav nič ne pritožuje.
3. Načrtovanje na podlagi javnega mnenja
Nekateri se odločajo na podlagi tega, kar priznava njihova širša okolica. Da bi ugodili potrebi po ustrezanju povprečju, se zatečejo k rešitvi, ki jo predlaga večina. “Če tako meni večina, potem je že prav,” si mislijo.
4. Nerealno načrtovanje
O sebi največ izvemo tako, da pogledamo svojo lastno preteklost. Čez noč se še nihče ni spremenil, zato prihodnosti ne smemo načrtovati neskladno s svojo preteklostjo. Če načrtujemo samo za eno leto naprej, moramo vedeti, da bomo v prihodnjem letu zelo podobni človeku, v katerem živimo zdaj. Če naš načrt vsebuje cilje, ki jih ne moremo doseči, smo načrtovali nerelano in bomo potrti, ko nam spodleti.
Pri tem je treba vedeti, da visoki cilji bolj motivirajo od nizkih, samo pretiravati ne smemo. Na primer, nerealno bi bilo pričakovati od nas, da bomo poprijeli za delo in posneli eno epizodo Mesta petelinov na teden. Glede na izkušnje iz preteklosti je to zelo utopična ideja. Lahko pa bi posneli eno epizodo na mesec in o tem tudi dejansko razmišljamo.
“Do tridesetega leta se bom odklopil, potem pa začnem resno in uspešno poslovno življenje,” je izjava človeka, ki se ne zaveda, da laže samemu sebi v obraz. Niti enega razloga ni za to, da bi se po tridesetem letu spremenil. Če se nameravate spremeniti, začnite danes, zdaj, v tem trenutku. Če se vam to zdi težko, imam za vas grenko novico: čedalje težje bo.
Zato načrtujte v okviru svojih zmožnosti. Seveda pa ne pozabite, da nič ni nemogoče. S trdim delom in pravimi prijemi se še tako trd karakter lahko preoblikuje. Vendar takšne spremembe vedno načrtujte po majhnih korakih.
5. Pretirano načrtovanje
Nihče ne more napovedati svoje prihodnosti. Lahko samo ugibamo. In ugibamo na podlagi lastnih izkušenj. Če so te izkušnje dobre, smo v napovedih drzni, sicer pa bolj zadržani in plahi. Ampak kljub vsemu nikoli ne moremo vedeti, kaj nas čaka. Zato je pretirano načrtovanje popolnoma odveč. Bolj natančno, ko določimo svoj načrt za prihodnost, bolj globoko smo se zmotili.
Vrži se v bazen in plavaj. Na začetku plavaj ob robu, da se ga primeš, če ti zmanjka moči. Ko vidiš, koliko zmoreš, odplavaj malo dlje v sredino in si naberi novih izkušenj. Če samo stojiš ob robu bazena in ugibaš, kako bi bilo, če bi zaplaval, samo spodbujaš svojo neodločnost. Bolj ko se sprašuješ, manjša je verjetnost, da izveš, kakšna je voda na sredini bazena. Vrži se v bazen in plavaj!
Načrt mora biti opora za naša dejanja, ob tem pa moramo ves čas vedeti, da se bo načrt tokom dogajanja večkrat spremenil. Če se ne bi spremenil, bi to pomenilo, da smo napovedali svojo prihodnosti, kar pa je nemogoče. Jurij Zrnec si ni rekel: “V naslednjih treh letih bom postal najbolj prepoznaven komedijant v Sloveniji,” ampak je preprosto postal igralec, ki je sledil manjšim ciljem, ki si jih je sproti zastavljal in so ga pripeljali tja, kjer je.
Zato je pretirano obremenjevanje s tem, kaj bo, brezpredmetno. Bolj pomembno je ugotoviti, kaj je tisto, kar nas bo gnalo naprej v hudih časih, ko bo šlo vse narobe. Bo to denar, glas ljudstva, ustvarjalni duh, ali kaj tretjega?
Tole je spisal femator.
Loading ...
May 11, 2008 at 10:24 pm · Objavljeno pod Komentarji avtorjev, Modrovanja
Okej, mogoče sem to dojel malo pozno, ampak sem vesel, da me je sploh spreletelo. Če je kdo od vas to že vedel, me pa res zanima, zakaj mi tega ni povedal.
In moja pretresljiva ugotovitev se glasi: v življenju nas čaka več spodrsljajev kot uspehov.
Že odkar vem zase, se sprašujem, koliko spodrsljajev je normalno doživeti, koliko je preveč in koliko je premalo. Mislil sem, da če doživiš preveč spodrsljajev, si nesrečen človek. Če jih doživiš ravno toliko, kot uspehov, potem si v povprečju. Če je uspehov več kot neuspehov, si pač rojen pod srečno zvezdo.
Zmota. Do danes.
Če se trudiš nekaj doseči, je neuspeh sestavina tvoje poti. Poskušaš toliko časa, dokler ti ne uspe. In zelo redko stvari uspejo v prvo. Torej praktično za vsak uspeh doživimo nekaj neuspehov. Tisto, kar uspe v prvo, lahko pa kar zanemarimo. Sploh pa - če nekaj uspe v prvo, ali temu res sploh lahko ponosno rečemo uspeh?
Spodrsljaji nas delajo močnejše, pametnejše in v bistvu srečnejše. Težji problem ko rešujemo, večkrat nam spodleti, preden uspemo. In težji problem ko rešimo, bolj smo srečni, ko nam uspe. Ali to morda pomeni, da večkrat ko nam spodleti, bolj smo srečni?
Ni nujno. Ampak po drugi strani tudi ni nujno, da veliko število spodrsljajev pomeni, da bomo nesrečni. Če vemo, da je življenje sestavljeno iz mnogih neuspehov in samo redkih uspehov, potem nas spodrsljaji samo spodbujajo, da gremo naprej. Da se nekaj naučimo iz padca, se poberemo in gremo naprej. Namesto da obupujemo in iščemo poti z manj možnosti za neuspeh.
Poti, kjer ni ovir pred uspehom, nas ne osrečijo. Naredijo nas otopele. Zadovoljijo nas kratkoročno, potem pa nas upočasnijo, poneumijo in zdolgočasijo do smrti. Pot brez ovir nas dejansko oropa tistega, kar želimo v življenju.
Zato je ideja o nekoč, ko bo vse hudo za nami in bomo samo še uživali, navadna utopija. Življenje brez izzivov (ki nujno s sabo nosijo več spodrsljajev kot uspehov) je bedno in veliko bolj nesrečno kot življenje s serijami spodrsljajev, ki jim na koncu sledi uspeh.
In to dejansko razloži načelo, da ne smemo živeti za nekoč. Ker tisti nekoč je v resnici naš sovražnik. Je začetek našega konca. Tisti nekoč je dober samo zato, ker nas poganja naprej. Ampak ko enkrat veš, da je nekoč utopija, potrebuješ nekaj boljšega od tega. Veselje moraš najti v svojih lastnih spodrsljajih in zmagah. Začeti moraš uživati v tem, kar se ti dogaja zdaj.
Janime je imel prav - success is not a destination, it’s a journey.
ps1: Sori, če je ta tema pretežka, faking pomlad pač.
ps2: MP7 kmalu.
Tole je spisal femator.
Loading ...
May 6, 2008 at 6:49 pm · Objavljeno pod Komentarji avtorjev
Evo, že spet sem se znašel na youtubu z vtipkanim geslom Stanley Kubrick. Po dveh urah požiranja kakršnekoli izjave od njega ali o njem, me je končno predramil prepolhen mehur; kajti vmes nisem polnil le zenic, ampak tudi usta.
Ne vem zakaj, ampak ne morem si pomagat, da ne bi tega delil z vami. Navkljub temu, da smo o njem že besedičili in ga kovali v oblake, si bom drznil. Če vas bo ispiriral vsaj pol toliko kot mene, potem mi ne zamerite. Ali pa mi kar dajte!
Stanley interview:
Sledita mu se part2 in 3.
Tistečasna zakonca Cruise in njun odnos do Kubricka:
Tole je spisal glory.
·
Starejše objave »
Vse vsebine na strani so last skupine Zkotzelo. Komentarji obiskovalcev niso.
(8 oddanih glasov, ocena: 4/5. Glasuj!)
(7 oddanih glasov, ocena: 4.86/5. Glasuj!)
