V Gavioliju odslej možno kupiti tudi nektarine
(16 oddanih glasov, ocena: 5/5. Glasuj!)
Loading ...Odkar sem prvič stopil v Ambasado Gavioli, se o njej govori, da se bo zaprla. Dobesedno. Po prvem partiju tam notri sem izvedel, da je naslednji zadnji. Pa ni bil, Ambasada je zdržala še dobrih devet let.
Veste, so stvari, ki se jih v življenju nisem uspel naveličati. Seveda so bili slabši dnevi, ko je stara ljubezen na trenutke izgledala že malo zarjavela, a je po dežju vedno znova posijalo sonce. Med te stvari sigurno spada moja dolgoletna sopotnica kitara, Metallica, verjetno še kaj, in na koncu tudi Ambasada Gavioli.
foto: Matjaž Rušt
Ko sem bil še v letih iskanja svoje žurerske identitete, sem iskreno čutil, da ne spadam med ljudi, ki se zabavajo v diskotekah. V srednji šoli smo se z Grajcem v roki podajali na odisejade po smrdljivih ljubljanskih klubih lokalih, kjer sem z glavobolom čakal na vsaj en dober komad, na katerega bom lahko zamigal.
Ko sem že skoraj vrgel puško v koruzo, so me sošolci zvlekli v Izolo. In kako sem se upiral! Še en klub več s preglasno glasbo in prešvicanim folkom. Ampak Ambasada Gavioli ni še en klub več. V bistvu tako fantastičnega kluba nisem videl nikjer drugje. Ne čudi me, da številni didžeji svetovnega kova pravijo, da je to en najboljših klubov na svetu. Ne čudi me, da so japonski didžeji s sabo pripeljali prijatelje, ki so z video kamerami vso noč lovili detajle Ambasadine notranjosti.
Gospod Gavioli je ustvaril presežek, zato se klub tudi imenuje po njem. Gre za arhitekturno mojstrovino, ki ne samo, da ima neponovljivo podobo, organiziranost prostora obiskovalce poveže v res drugačno, edinstveno izkušnjo. In o takšnih in podobnih lastnostih kluba bi lahko govoril več dni skupaj. Ambasada ima celo svoj značilen zvok. Akustika prostora postreže z dokaj nenavadnim odmevom, ki ga ne boste srečali nikjer drugje, tudi če g. Gavioli zgradi svoje novo veleposlaništvo in pri postavitivi ozvočenja najame iste inženirje, kot jih je leta 1995.
Ambasada Gavioli je klub, ki si ga z lahkoto vzel za svojega, v čast mi je, da sem se nekaj časa počutil kot del njegove scene. Žal ga je zob časa že pošteno načel, zaradi njegove unikatnosti pa ga je tudi težko obnoviti. Tudi, če bi se močno potrudili, ne verjamem, da bi mu lahko vrnili magični sijaj, s katerim je žel slavo v začetnih letih obstoja.
Izginile so zastave, ki so pred vsakim večerom plapolale v barvah glavnega gosta in v barvah Ambasade (ja, klub je imel svojo zastavo), steklene kozarce so nadomestili plastični kozarčki (toliko o prestižu), na vhodu ni več gospoda in gospe v večerni toaleti, ki bi ti z nasmehom zaželela lep večer in te spustila v klub. Lučkarji so se polenili, blazine na foteljih so se potrgale, kolaže na WCjih so nadomestili oglasi (WTF?!), nekateri organizatorji so si sredi podmorskega interiera celo drznili izobesiti plakate glavnega sponzorja. To je tako, kot da bi na sliko Mone Lise nalepil listek “pridem takoj”.
Odpiralni čas se je razredčil z nekajkrat na teden na nekajkrat na leto. Skratka postalo je opazno, da klub izgublja sijaj in da ga nihče ne namerava na novo polakirati. Če vprašate Umeka, ki je pred leti tam krojil klubsko sceno skupaj s Kanzyanijem, je klub svoje preživel in ga je treba močno obnoviti, ali pa zapreti (intervju v zadnjem Playboyu).
Foto: verjetno Psilon.org (sorry avtor, z veseljem bi te omenil ob tej fotki, če bi vedel, kdo si)
In zadnje čase prebiramo o tem, da je Mercator kupil prostor, v katerem je Gavioli pustil svoje največje delo. Vsak klub enkrat dočaka svoj konec, ampak res si nisem mislil, da bo AG končala tako bizarno. Še en trgovski center več? In predvsem ena cerkev slovenskih, italijanskih in hrvaških ljubiteljev elektronske glasbe manj.
Lastniki AG pravijo, da se bodo lotili izgradnje novega kluba na obali. Hja, ko bi me to vsaj malo potolažilo. Pa me ne. Če bi Gavioli znal ponoviti svoje delo, bi ga verjetno že zdavnaj. Njegove diskoteke so baje posebne vse po vrsti, ampak… Saj že veste kakšen ampak je to. No, vseeno pa nekje globoko v srcu tli svetlo upanje, da se je medtem že iztesal kakšen nov arhitekturski mojster, ki bo kos nalogi.
Draga Ambasada, če je tale prodaja Mercatorju spet nateg, ki smo ga videli že mnogokrat, da bi malo bolj napolnila svoje prostore, dovolj je bilo. Obiskovalci postajamo ravnodušni. Verjetno zato, ker nekako čutimo, da se mora klub res počasi posloviti. Sicer z debelim cmokom v grlu, ampak časa nihče ne more zavrteti nazaj. Lastnikom pa želim, da jih pri kreaciji novega presežka vodi ista boginja navdiha, kot jih je leta 1995. Še enega povprečnega kluba v Sloveniji res ne rabimo več, tako kot ne rabimo še več trgovskih centrov.
ps: Mercator sicer še ni potrdil, da bo klub nadomestil s štacuno, ampak ne mečimo si peska v oči - najboljši sosed pa že ne bo motil sosedov s hrupno glasbo.
Tole je spisal femator. Komentiraj?(6)
(4 oddanih glasov, ocena: 4/5. Glasuj!)
