World’s smallest website
Česa vsega ne najdeš na netu… Evo tuki je link. Pa pejte po lupo in se igrajte.
Tole je spisal glory. Komentiraj?
Česa vsega ne najdeš na netu… Evo tuki je link. Pa pejte po lupo in se igrajte.
Tole je spisal glory. Komentiraj?
Ponavadi se sname kitaristom, kar pa še ne pomeni, da se ne more sneti tudi klaviaturistom.
Guru Josh - Infinity
Erdjan - Viski i kokakola
Tole je spisal femator. Komentiraj?
Obiskala me je in pred nosom sem ji zaprl vrata. Da nikoli ne bo prišla nazaj, je dejala. Minili so meseci, leta in mislil sem, da sva za vedno opravila. Bil je navaden deževen ponedeljek, ko je znova potrkala na moja vrata. “Skupaj revna sva in bogata,” je zamrmrala. Bila je drugačna, utrujena, nič več polna življenja. Iz usmiljenja sem jo povabil k sebi in pristavil vodo za čaj.
Ležala je na kavču in mi pripovedovala, kje vse je bila. Najprej se mi ni ljubilo poslušati, sčasoma pa so me njene besede čedalje bolj zanimale. Na njej je bilo nekaj novega, spremenila se je, kot da ne bi bila več ona. Kar naenkrat sem videl smisel in vse, kar povedala, je imelo čedalje večjo težo.
Izkoristila je trenutek nepozornosti in se ovila okrog mojih prstov. Ne vem dobro, kako sva se sploh znašla v kopalnici, kar naenkrat sva bila tam. Sama. Nategnil sem jo kot struno in jo usmeril proti ustom. Desnica je natančno naciljala rob zoba, levica se je malo lovila.
Ni šlo zlahka, zato sem uporabil nekaj sile. Kar naenkrat je zdrsnila med zoboma in s sunkom ušla pod dlesen. Nisem zakrvavel, čeprav je to na začetku normalno, pravijo. Nekajkrat sem z njo previdno podrgnil po zobu, da sem dobil občutek. Hitro sem uvidel, da sem vsa ta leta živel v zmotnem prepričanju. Z nitko ne čistiš prostora med zoboma, z nitko čistiš zob pod dlesnijo.
Nanjo so se ujele stvari, za katere niti nisem vedel, da je zanje okrog zob dovolj prostora. Zobna ščetka je v trenutku postala spremljevalna in ne več glavna oprema za čiščenje zob. Zobni kamen, v katerem se zadržujejo bakterije in uničujejo zobe, je z uporabo nitke končno v nevarnosti.
Ko sem videl, kako napredujeva, sem si vzel čas in poskusil, kako daleč lahko greva. V dvajsetih minutah sem odkril novo dimenzijo svojih zob. Niti nisem vedel, v kakšnem odnosu z dlesnijo živijo. Zdaj, ko mi je jasno, mi je žal, da nitki nisem dal priložnosti že zdavnaj. Ko enkrat poskusiš, verjetno nikoli ne odnehaš, vsaj če ti je kaj mar za lastne zobe.
Tole je spisal femator. Komentiraj?(1)
Ravno čakam Sash (zamuja), snemava nov dance hitič z naslovom Pozabi na jutri. Zavedamo se, da na tem blogu izgleda, kot da ne počnemo nič, še objav na blogu je čedalje manj. Verjetno je razlog za to prezaposlenost, morda tudi pomanjkanje inspiracije. Ampak v vsakem primeru pa morate vedeti, da delamo. Kar nekaj naporov smo vložili v nek razpis, ki bi nam omogočil snemanje malo zahtevnejše epizode Mesta petelinov (special edition), ampak smo včeraj žal izvedeli, da naš projekt ni bil sprejet. Tako da smo spet nekje pri začetku. No ja, posneli smo tudi nov zajebantski filmček na temo podjetništva, ki pa ga žal še ne smemo objaviti, ker tudi z njim sodelujemo na nekem natečaju. Skratka trenutno nimamo nič za pokazat, tako je hotel splet naključij, ampak ta pavza je bolj znak, da želimo naše delovanje prestaviti na eno stopnjo više. Kar pa je, seveda, malo težje, kot se zdi na začetku. Ravno včeraj sva se z Janimejem pogovarjala, da moramo počasi nekaj posnet, tudi če je čisto kratko, samo da se vidi, da se nekaj dogaja. Se strinjam. Definitivno se bo treba spet malo posvetiti zastonjski produkciji. Okej, lep pozdrav, Sash še vedno ni pozvonila, grem pa zato še enkrat preverit feršterkerijo. Ajde brajde!
Tole je spisal femator. Komentiraj?(1)
Zjutraj sem v službi udihnil preveč dušikovega dioksida in kasneje še malo ogljikovega monoksida. Zato sem drugo polovico dneva, brez slabe vesti in majčkeno sunjen, preživel ob prijetno sevajočem monitorju.

Ne priporočam NO2, SO2 in CO. Lahko te fentajo.
Ne mi zamert, ampak men se je zdelo blazno fajn, ko sem si naložil na telefon Fring in Qik. To sta pograma, ki nucata internet. Fring združi pograme kot so MSN, Twitter, Gtalk, … in lahko šprehaš z nekom, ki je za računalnikom. S pomočjo Qika pa lahko na netu gledaš filmček, ki ga v živo snemaš. Toplo priporočam. Zabavno!
Qik uporabljata tudi zakonca Kutcher. Ashton in Demi.
In še res zanimiva panoga fotografije.
.jpg)
Najhitrejši način pobiranja mila. Auč!
Tole je spisal glory. Komentiraj?
Za Delo smo naredili kratek intervju, izšel je danes, v petek, takoj zdajle letim v kiosk, če je še kakšen ostal…
Tole je spisal femator. Komentiraj?(1)
http://www.vestisrbija.com/pronadjen-na-keju-sa-rekordnom-dozom-alkohola/?id=197972
Tole je spisal glory. Komentiraj?(4)
Sem slišal, da danes Gimnazija Vič nekaj praznuje. Da se je zbralo več generacij bivših učencev. Očitno sem že prestar, da bi me na kaj takšnega povabili. Očitno sem prestar že odkar sem to šolo zapustil. In sem vesel, da sem jo. Zaklel sem se, da ji bom pokazal sredinec vsakič, ko se bom peljal mimo. Šlo je za otročjo odločitev, ki pa jo še danes, po devetih letih, jemljem presenetljivo resno. Ne pokažem ravno sredinca, ampak če imam pa odprto okno, z veseljem pljunem čez ramo. Čisto tako, za srečo.
Po pravici povedano, nad viško gimnazijo sem bil pošteno razočaran. Mislil sem, da me bo z leti slaba volja minila in da bom nekoč gledal nanjo kot na vse ostalo iz preteklosti - s svetlejšega zornega kota. In to se je že skoraj res zgodilo, dokler nismo po nekaj letih nenapovedano obiskali šole. Šli smo v razred našega bivšega razrednika, g. Marklja. Ko je vstopil, je pričakoval učence, ki jih je videl vsak dan. Ampak tisti dan je zagledal pred seboj malo starejše ljudi, nas, ki smo šolo zapustili nekaj let nazaj.
Tistega usodnega dne sem uvidel, da gimnazije ne pogrešam niti z enim procentom svoje duše. Seveda so se mi v tistem času zgodile tudi lepe stvari, ampak Gimnazija Vič, kot šola, mi je zamorila od A do Ž. Gospa Radoman, profesorica za geografijo, je nekoč dejala: “Na faks bi šla z veseljem še enkrat. Na gimnazijo pa … A-a.” Evo, se podpišem pod te besede. Faks je bil kljub svojim pomankljivostim huda izkušnja. Gimnazija je bila faking nočna mora.
Imeli smo kar nekaj nesposobnih učiteljev. V enem letniku (mislim, da je bil prvi), smo bili v povprečju najuspešnejši razred na šoli, a nihče ni bil odličen. Pri slovenščini so bile vse ocene esejev skozi vsa 4 leta enake oceni prvega “poskusnega” spisa. In takšne nesmisle bi lahko našteval čez ves ta blog. Skratka Vič je bila bedna gimnazija. Na eni strani smo skoraj oslepeli od blišča, ki ga je odsevala njena podoba (prenovljena šola z novo opremo je definitivno kul študijsko okolje), na drugi strani pa smo po žličkah goltali drek, ki nam je bil serviran iz ure v uro.
Ocenjevalni sistem je temeljil na zatiranju in bolj ko si se temu uprl, višjo oceno si imel. Nekaterim se je ljubilo boriti, drugim pač ne. Jaz sem bil med tistimi, ki se jim je zdelo neumno in pod častjo igrati tako bebavo igro. Nekateri so imeli več moči, a le redki dovolj, da so občasno spravili skupaj za kakšen odličen uspeh. Pa še to je na koncu izgledalo, kot da so ti ga šenkali. Fuck off. Hvala lepa za prst v rit. Hvala za spodbudo. Hvala za kredo v glavo in hvala za vse dretje, ki smo ga morali poslušati.
Ko danes pogledam nazaj, so nekatere stvari prav smešne. Sošolka Tina, s katero sva nekoč popravljala grajo iz kemije, danes dela doktorat iz kemije. Takšen patron je tudi naš Glorij. Takrat sva oba s Tino popravila grajo s petico in ne samo to, oba sva dobila vse možne točke. Ker sva si pač našla dobro inštruktorico. Toliko o kakovosti nekaterih profesorjev. Beda, vam rečem.
Nekoč smo se z Glorijem in Solatarjem spravili spisat šolski časopis, Gnili Vanili mu je bilo ime. Ker smo pač pogrešali nekaj zabave na šoli. Ko smo zadevo nesli do ravnateljice, smo si do konca šolanja nataknili kozlovske roge. “Fantje, obnašate se, kot da ste ne vem kako terorizirani! Kot da vam je tako hudo v življenju! V vsaki vaši zgodbi nekdo umre…” je stokala ravnateljica Perenič in nam s težkim srcem posodila denar za tisk (če bi pisali veleumno poezijo o srce parajočem hrepenenju, bi nam ga seveda rade volje šenkala). Revija je požela enormen uspeh, razširila se je celo na druge šole, še danes občasno dobimo kakšen e-mail zaradi nje.
Če poskusim biti sam svoj psihiater in se neštetokrat vprašam, zakaj se počutim tako, kot se, verjetno na koncu ugotovim, da mi je šel Vič na jetra zato, ker nikoli in pod nobenim pogojem ni priznal dveh stvari - da se kdaj moti in da opazi tvoj trud. Evo, mislim, da je to to. To je bila hladna šola s špartanskim vsakodnevnim drkanjem v glavo brez enega samega priznanja za trud. In svaka čast vsem, ki se jim v takšenm megastimulativnem okolju ljubi ukvarjati s šolo. Meni se ni.
Tako da, dragi Vič, nič me ne čudi, da od tebe nikoli po maturi ni bilo ne mu ne bu, tvojega mačehovskega odnosa sem se še zdavnaj navadil. Lepo praznuj, upam, da danes nisi več tako prazna šola, kot si bil pred devetimi leti. In še enkrat - prav nič te ne pogrešam.
ps: Ni nobena skrivnost, da smo v času gimnazije odkrili žur in s sošolci preživeli res nore trenutke. Še danes se družimo. Ko se spomnim gimnazije, se spomnim tudi ogromno lepih spominov, a ti žal niso povezani z Gimnazijo Vič.
Tole je spisal femator. Komentiraj?(13)