Hehe, pravkar smo dobili res hud komentar od bralca Matica, ki ga bom kar objavil. Ker je res hud. Hud je. Ciničen, resničen, iskren, kisel, skratka hud.

“Ko gledaš Zkotzelo vsak dan se ti zdi to samoumevno. Ko gledaš njihov pejđ in nikoli nič novega pa tega ne poveš prijateljem.”

To je seveda komentar na prejšnji post. Rečem lahko samo: bedno stari. Ko si v osnovni šoli, si ves čas govoriš, da ko boš velik, boš sam svoj šef in boš zjutraj lahko vstal kadar ti bo sedlo. In če se ti ta želja kasneje slučajno uresniči, se lahko zgodi, da boš moral na račun jutranjega vstajanja žrtvovati svoj najljubši hobi.

Razen, če si tak car, da lahko s tem hobijem tudi preživljaš svojo umetniško rit. Zdaj je že čas, da lahko priznamo, da smo to poskusili. Hodili smo od firme do firme, pošiljali prošnje, ponujali oglasni prostor, klicali na vse možne številke, skratka na tisoč in en način smo poskušali privabiti nekaj drobiža, ki bi nam pokril vložen čas.

Rezultat lova za oglaševalci je bil dokaj grenak. Če si poceni filmska sila, se bo tako tudi delalo s tabo. Podjetja dostikrat pričakujejo oglasni prostor praktično zastonj, poleg tega pa se želijo vmešati v zgodbo do te mere, da ustvarjalcu pokvarijo veselje. Še bolj pa bi ga gledalcu. Pač ne razumejo interneta, niso zrasli gor z njim tako kot vi in mi.

Ko je na nas posijala luč spoznanja, da od svoje nanizanke ne bomo mogli živeti, je v kader skočila še diploma in totalno spremenila scenarij. Kar naenkrat smo se vsi trije znašli v službi, ki je za povprečnega slovenskega študenta (8 let na 4 letnem faksu) lahko kar resen šok. V bistvu je nekako tako, kot bi imel izpite ves čas, ne samo 2 meseca v letu. Ni več časa, da bi se ga nabili sredi tedna in šli v KMŠ po inspiracijo. Tudi če si vzamemo frej, bi ta čas raje izkoristili za počitek. Fotr efekt.

Po enem letu pavze ne čutimo več bolečine (finančne in moralne), ki so nam jo zadala snemanja Mesta petelinov. Hočemo posneti novo epizodo. Hočemo posneti video, kratek film, ki si ga bo naš ciljni gledalec pogledal ne 2x, ne 5x, ne 15x, ampak najmanja 50 krat. Hočemo posneti legendaren film, ki ga bo tistih nekaj resnih fanov vzelo za svojega. 100 procentno.

Ampak ta želja žal ne sovpada s trenutno razpoložljivim časom. Janimeja kličem ob osmih zvečer in ga zmotim v službi. Nisem presenečen, ker ga kličem iz službe. Glory ni šel z nami ven že vsaj pol leta. Baje zaradi službe. (Če bi se spomnil več kot 6 mesecev nazaj, bi verjetno ugotovil, da z nami ne žura že vsaj dve leti.) Ta petek smo bili po dolgem času na pijači. Samo mi trije. Lahko vam zagotovim, da sta oba še vedno zabavna modela. In oba še vedno razmišljata o filmu. Še vedno imata ideje.

Ko ima band po dolgem predahu come back, bolje da izda vrhunski album, sicer bo samo še bolj potrdil svojo nedejavnost. Bolje nič, kot slab album. Tudi za nas je pritisk zaradi tega rahlo boleč. Marsikaj bi lahko posneli, ampak po enoletni pavzi bi to izgledalo preveč povprečno. Pavšalno, bi se reklo na kakšnem afterju. In potem se znajdeš pred spoznanjem - če se potrudimo in v “prostem času” posnamemo najboljšo epizodo Mesta petelinov do zdaj, bomo za to morali scati kri. Kar je prijetna dolžnost, ampak vprašanje, ali imamo dovolj krvi.

In vprašanje je tudi, ali je ena epizoda dovolj. Kaj potem? Spet pustiti gledalce lačne eno leto? Tudi ta misel je breme. Zaenkrat se ne mislimo lotiti stvari tako, kot so se je pri DSJ crew. Njihova kontinuiteta ne deluje. 5 minut filma po dveh tednih čakanja ne povzroča potešitve. Takšne zadeve delujejo, če izdaš video dvakrat na teden, kar pa pomeni, da ga moraš posneti v največ treh urah, da se ti splača in da se po treh tednih ne prekuriš.

Čim imaš pavzo, se ves Youtube sprašuje, ali si se ugreznil v zemljo. Kar poglejte si komentarje na Youtube profilu DSJ. Folk ni samo žalosten, zameri jim, da imajo pavzo. (Nekateri slepo verjamejo, da so problem ideje… Časovno gledano so ideje en procent filma.)

Verjetno je zato bolje namesto štirih 5 minutnih filmov posneti 20 minutni film in poskrbeti, da ga bo videlo čim več ljudi. Potem pa imeti zasluženo pavzo. In v tem filmu mora biti nekaj, česar gledalci še niso videli, nekaj, česar še sami nismo videli. Ta film mora biti po domače povedano čisti presežek. Edino v tem primeru bo volk sit in koza cela. Le tako nam na koncu ne bo žal in le tako ne bo žal vsem, ki čakate že več kot eno leto. Tako da - ja, nekaj pritiska je. Pozitivnega in negativnega.

Prihaja pomlad, daljši dnevi, več časa za snemanje zunaj, lepša slika, manj zmrznjenih prstov in manj padcev na ledu. Medtem pripravljamo scenarije in razne podporne ideje, kako dati možnost gledalcem, da nas podprejo. Zadnja možnost za novo kamero, ki je ostala. Ne bomo vam povedali, kdaj bomo snemali. Ne bomo posneli nobenega teaserja. Ne vemo kdaj, letos, drugo leto, čez deset let… Priletelo bo iz ničesar. Underground in brez enega samega prilagajanja oglaševalcem. Čisti Zkotzelo juice.