Luka Marčetič se je v oddaji Tranzistor (beri dve objavi nazaj) pohvalil, da stane ena epizoda Dneva ljubezni 10 evrov. Seveda gre za navaden PR, ki pa se je v zgodovini že večkrat izkazal za neuporabnega. Zato mi ni povsem jasno, zakaj se je stvari lotil s takšno taktiko. Sem mislil, da mu je kolega Mitja Okorn že razložil, da se takšno početje ne izplača. Naj spomnim, enako taktiko je ubral tudi Okorn s filmom Tu pa tam.

Spomnim se MTV tiskovne konference (ko je prihajal MTV Adria) in je bil Okorn en od ljudi, ki so odgovarjali novinarjem. Okorn je bil takrat predstavljen kot fant, ki iz nič denarja naredi dober film, sam pa je takoj zatem v šali dodal, da mu takšne predstavitve delajo škodo. Seveda je bilo v tej šali kar dosti resnice - če naokoli razglašaš, da snemaš praktično zastonj, potem boš težko postavil pametno ceno, ko bo nekdo želel tvojo storitev.

Luko seveda razumem, tudi nam se je nekoč zdelo kul govoriti naokoli, da zastonj snemamo filme, ki prekašajo big budget teve dolgcajt. Ampak potem so nas začele klicati razne agencije in nam ponujale priložnosti v stilu: “Vi za nas posnamete 5 minutno epizodo na teden, to so štiri epizode na mesec, mi pa vam damo 800 evrov vsak mesec!”

Pomisliš: “Za 20 minut filma na mesec bi morali garati cele dneve. Poleg tega bi bilo treba preurediti strukturo nanizanke in poenostaviti scenarije, da bi zmogli, kar pomeni slabšo kakovost filma. Moralo bi biti več dialoga, ker je dialog najlažje posneti. V enem mesecu bi s samim snemanjem porabili vsaj 200 evrov (pizze, žarnice za luči, podkupnine za pomagače, bencina sploh nisem štel…) kar pomeni 600 evrov ostanka. Deljeno s tremi glavnimi sabljami je to 200 evrov na osebo.

In ko se vprašaš, ali bi za 200 evrov snemal filme vsak dan, več mesecev, si rečeš: “Pa saj to je polovica minimalne plače! No fuckin way!” Takšni momenti utegnejo biti streznilni. Kar naenkrat štiri epizode niso več vredne samo 4 krat 10 evrov. Niti 800 evrov te ne potolaži. Tudi 1.600 ne. Tudi 3.200 ne. Na začetku se sliši mamljivo, ko vržeš številke na list papirja pa hitro vidiš, da si preveč fantaziral.

Jasno je, da lahko svoje delo vrednotiš na več načinov. Lahko šteješ samo denar, ki si ga zapravil. Lahko prišteješ tudi ure, ki so jih porabili vsi sodelujoči. Lahko prišteješ tudi amortizacijo lastne opreme in stroške, ki bi jih imel, če ti ne bi prijatelj zastonj posodil svoje opreme. Lahko prišteješ tudi stroške originalne programske opreme. In nenazadnje lahko odmisliš študentsko finančno matematiko in začneš razmišljati v bruto številkah. Kar stroške produkcije ene spletne epizode brez težav dvigne na 10.000 evrov.

Torej en dan Dneva ljubezni stane 10 evrov, ali pa 10.000 evrov, odvisno od metode vrednotenja stroškov. Medijem in gledalcem se tiči radi dvignejo ob dejstvu, da študentje brez budgeta peljejo scat multimilijonske produkcijske hiše. Ampak vprašanje je, kam pelje takšen no-budget usmerjen PR. Se res izplača? Bo enkrat pozvonil stric in rekel: “Hej, vašega čakanja je konec! Vem, da snemate praktično zastonj, ampak tukaj imam vseeno za vas milijon evrov, ki jih lahko porabite kakorkoli želite, samo nadaljujte s svojo mega nanizanko dokler boste živi!” Ali pa se zgodba morda konča malo bolj skromno: frendi se ti nehajo oglašati na telefon, ker si jih že prevečkrat prosil za uslugo. Pa zdaj poskusi posneti epizodo za 10 evrov.

Ves ta lari fari okoli stroškov čisto preveč zasenči glavno poanto - posneti znamo video, ki ga gleda in pričakuje več tisoč gledalcev. In to brez da bi za nami stal big daddy. Če bi Luka želel postati moj osebni heroj, ne bi nasedel voditelju in se pohvalil, da snema epizode po 10 evrov na komad, ampak bi mu odgovoril: “Glej model, nisem prišel sem, da boš zganjal cirkus okoli mojih financ, dobro veš, da naš obstoj ves čas visi na nitki in da je edina stvar, ki nas drži pokonci, naše veselje do ustvarjanja. In ta elan nam lahko zavida marsikateri profič. Nihče nam ob koncu meseca ne da plače za naš trud ne glede na to, kako plehka vprašanja za intervju, pardon, kako dober scenarij za film si izmislimo. Če si me poklical zato, ker si prepoznal talent, za katerega bi ti bilo žal, če bi propadel, potem me hitro predstavi svojemu šefu. Če pa si me sem povabil zato, da se mi bodo vsi čudili, kakšen genij sem, ker za 10 minut filma porabim manj denarja kot tvoj delodajalec, potem oba izgubljava čas. Mimogrede - takšno oddajo, kot jo vodita vidva, bi jaz lahko posnel za 10 evrov.”